Dvanajsti Festival Pranger se je v soboto sklenil s podelitvijo Stritarjeve nagrade kritičarki Tanji Petrič, ki je priznanje oziroma kolikor je ostalo od njega, sprejela. »Hvala Društvu slovenskih pisateljev, ki je poskrbelo za to, da me denar ne bi pokvaril,« se je odzvala na letošnjo odločitev društva, da ukine finančno vrednost svojih nagrad. Sicer pa bistvo srečanja refleksije in prevajanja poezije, ki je tokrat povezalo Rogaško Slatino, Kozjansko, Šmarje pri Jelšah in Ljubljano, strnejo besede: ne bomo govorili lepo o pesniških zbirkah le zato, ker je avtor ene že umrl, druga je prejela Veronikino nagrado, tretjo pa je napisala lezbijka. Pranger je udeležence spet vežbal v podajanju kritike: kritikov pesnikom, pesnikov kritikom, gostov iz publike kritikom in pesnikom. Vodilo je bilo iskreno argumentirano mnenje, najmanj zaželeno pa nekritično apologetstvo.
Včasih zares, drugič preveč zares
O »problemih s poezijo« so letos govorili kritiki Lidija Gačnik Gombač, Marcello Potocco in aktualna Stritarjeva nagrajenka Tanja Petrič, ki so vsi izbrali po tri zbirke. Da je debate o deveterici zbirk obračalo v nepredvidene smeri, je skrbelo tudi občinstvo, ki ga v pretežni meri sestavljajo poznavalci: pesniki, kritiki, prevajalci, študentje. Svežina Prangerja je morda v tem, da je to edini kraj, kjer si lahko celo kritiki privoščijo, da operirajo s puhlicami: da denimo čutijo pesnikovo bolečino ali pa priznajo, da jim je neka zbirka »res veliko dala«. Presenečajo tudi pesniki – na opazko, da so zaključki nekaterih pesmi klišejski, se je zgledno konstruktivno odzvala Petra Kolmančič, avtorica z Veronikino nagrado ovenčane zbirke P(l)ast za p(l)astjo.
Duha Prangerja je najbolje odrazila razprava o zbirki Lazar se odpravlja domov Cirila Berglesa, kjer konsenza ni bilo niti o naslovu zbirke: zakaj se Lazar odpravlja in ne vrača, je hotel pesnik s tem povedati, da je sprijaznjen z zaključevanjem svoje življenjske poti, se oklepa zadnje slamice življenja? Bergles, ki je pred dvema letoma preminil, ni mogel razjasniti dileme, podobno kot je priložnost za debato izpustila Nataša Velikonja, ki je lani napisala zbirko Ostani in je kritike precej razdelila. Marcello Potocco, ki je zbirko izbral, je prepričan, da je kritika lezbične scene, ki jo zbirka prinaša, v resnici kritika širše družbe – obe je pokvaril kapitalizem. Bralce pa je najbolj begala narativnost zbirke, ki jo ustvarja polifona struktura oziroma za poezijo netipično polaganje besed v usta neke vrste protagonistkam, s čimer subjektka svojo jezo še pomnoži, sta menila Potocco in Gačnik-Gombačeva. Petričeva je bila drugačnega mnenja, saj vsi trije izpovedno-pripovedni glasovi pravzaprav govorijo isto, drug drugemu pritrjujejo. Petričeva ni bila navdušena niti nad močno čustvenostjo teh pesmi zgodb, v katerih je jeza protagonistke nad družbenim stanjem povsem brez distance in prerašča v gnev. Padla pa je rešitev iz publike: z vsemi opisanimi postopki avtorica zavestno krši prav vse konvencije literature in omogoča, da poezija (p)ostaja neizprosno resnična kot življenje samo.
Pranger se odpravlja domov
Domov pa se ni opravil le Berglesov Lazar, pač pa tudi Pranger. Petkovo večerno branje pesnikov je namreč potekalo v Šmarju pri Jelšah, kjer se je festival pred enajstimi leti rodil, a si je bil že kmalu prisiljen iskati nov domicil, saj nekdanja lokalna oblast ni izkazala želenega posluha za pesništvo. Precej več sta ga pokazala prevajalca v španščino Pablo Juan Fajdiga in Barbara Pregelj, ki sta poskrbela za prevode v španščino, ki je bila letos izbrani jezik, v katerega so ob tej priložnosti »romale« pesmi vseh devetih pesnikov.
Oba sta se z njimi spopadla na svoj način, za nameček pa tudi vsak s svojo španščino: Fajdiga kot Argentinec v španščini, ki jo je skušal čim bolj približati nadnacionalnemu knjižnemu standardu, Pregljeva v kastilski španščini. Kot je povedala prevajalka, pred prevajanjem prebere čim več pesnikovega dela, da mu zleze pod kožo. A to vedno ne pomaga pri prenosu jezikovnih nians in vseh pomenov v ciljni jezik. Fajdiga je dodal, da je pogosto težje prevajati poezijo, ki je zelo koncizna in razumljiva, od poezije, ki je abstraktna in gostobesedna, a pušča več prevajalske svobode. Četudi sta imela prevajalca na voljo pesnike, da dobita od njih še kakšno informacijo o tem, kaj so želeli povedati z določenim verzom, sta bila do te možnosti vsaj deloma zadržana. Vse pesmi naj govorijo, kot da pripadajo mrtvemu pesniku, je bilo slišati misel, ki morda ni v prangerjanskem duhu, a gotovo ni brez soli.
