Na poti k naslovu svetovnih prvakov so mladinci Jugoslavije tedaj kar dvakrat pometli s strašno mlado selekcijo Združenih držav, ki jo je vodil Larry Brown – pozneje NBA-prvak s Pistonsi – in na čelu katere sta bila vzpenjajoči se all-star zvezdi Gary Payton in Larry Johnson. Enkrat sta v vlogi rabljev nastopila mladi Dino Rađa in Vlade Divac, drugič pa … ah, drugič. Žive priče – res jih tistega poletnega večera v dvorani v Bormiu ni bilo veliko – pravijo, da nikoli prej ne pozneje niso videli česa podobnega: neki suhljat mladenič s številko sedem je plesal po parketu, podajal med nogami, zabijal za hrbtom in nasploh neizprosno polnil koš in na koncu Američanom dal 37 košev, ob enajstih norih trojkah v dvanajstih poskusih. Suhljatemu mulcu je bilo ime – to ime si zapomnite, so govorili komentatorji – Toni Kukoč.
Nikoli več ne bo nihče na eni tekmi zadel skupaj enajst trojk ob enem samem zgrešenem metu in nepojmljivi 92-odstotni učinkovitosti. Ko jih je veliki Kobe Bryant petnajst let pozneje proti Seattlu dal dvanajst, mu je to vzelo osemnajst poskusov.
Krasne jugoslovanske generacije in magičnega Kukočevega večera sem se spomnil, ko sem pred kratkim gledal svetovno mladinsko košarkarsko prvenstvo v grškem Solunu. Osemindvajset let po Bormiu ima Hrvaška spet krasno mlado generacijo, z Danijelom Šarićem iz Orlanda, dubrovniškim čudežem Mariem Hezonjo, ki je očaral ljubitelje košarke z noro sezono v Barceloni in končal v slačilnici pri Šariću, kot peti na naboru za NBA, in najmlajšim med njimi, hercegovskim čudežnim dečkom in mladinskim reprezentantom Draganom Benderjem. Sedemnajst let star in dva metra dvanajst visok krilni center Maccabija iz Tel Aviva je, kot pravijo, najboljši nepolnoletni beli igralec na svetu, novi Toni Kukoč, vsestranski igralec, ki je na nekem mladinskem turnirju pred meseci sam samcat spravil na kolena italijanski Virtus in vpisal, če gremo lepo po vrsti: 33 košev, 21 skokov, šest podaj, pet ukradenih žog in dve blokadi!
Sedel sem tako pred televizorjem in čakal na tekmo Hrvaške in Združenih držav, prav po lopovsko sem kradoma upal, da bom lahko videl remake čudeža iz Bormia z novim Kukočem kot travmo iz otroštva za ameriške mulce. Toda mladega Benderja ni bilo niti v prvi peterki niti na klopi, sploh ga ni bilo v Solunu: po prvi tekmi, proti Egiptu, na kateri ni igral niti minuto, je Bender zapustil reprezentanco in se vrnil domov.
Ne prvič ne zadnjič, bi pomislili, dogajalo se je že, da mlada zvezda tekmo začne na klopi, zaviha nos in demonstrativno odide v slačilnico, se v hotelu spre s trenerjem in zapusti reprezentančni tabor. A tokrat ni bilo nič takega. Dragana Benderja je kot najboljšega v generaciji lani zakupil Adidas z bogato sponzorsko pogodbo s posebnim bonusom, če vse tekme odigra v Adidasovih supergah, Hrvaška košarkarska zveza pa je v istem času podpisala desetletno pogodbo z Jordanom, po kateri morajo vse njihove selekcije razen članske igrati v Jordanovi opremi. Ne Bender ne zveza se nista hotela odreči bonusu in plačati penalov, in tako se je novi Kukoč v Adidasovih supergah iz Grčije vrnil domov.
V hrvaški javnosti so bad guys v vsej zgodbi – po pravici – izpadli menedžerji iz košarkarske zveze, ki so se raje odrekli novemu Kukoču kot pa bonusu iz pogodbe z Jordanom. Sponzorskemu bonusu bi se, resnici na ljubo, lahko odrekel tudi Dragan Bender, a zakaj bi on s svojim denarjem kreditiral zvezo? Če bo naslednje leto med prvimi desetimi na naboru lige NBA, je Benderjev bonus za zvestobo Adidasu tako in tako težji od celotne desetletne pogodbe hrvaške zveze z Jordanom za vse selekcije.
Kaj pa košarka? Komu je sploh še mar za košarko?
Na svetovnem prvenstvu, kot vidimo, namesto Dragana Benderja igra Ostap Bender in le vprašanje časa je, kdaj bo enkrat za vselej odpisan zastareli klubsko-reprezentančni koncept in bodo na svetovnem prvenstvu končno zaigrali Nike proti Adidasu, Puma proti Reeboku, Converse proti Jordanu. Če pa bi kljub vsemu radi gledali dobro staro košarko, poiščite na youtubu posnetke iz leta 1987, tistega nenavadnega časa, ko so talentirani srednješolci podpisovali pogodbe z mestnimi klubi, ne pa z multinacionalkami, ko so na svetovnih prvenstvih kršili zakone fizike, ne pa sponzorskih pogodb, in ko so zadeli enajst od dvanajstih metov za trojko, ne pa enajst od dvanajstih točk pogodbe.
Za vedno smo izgubili strast iz časov, ko so bile edine sanje suhljatih mladincev, da igrajo košarko, premagajo Američane in postanejo najboljši na svetu, nekje po poti smo izgubili vsako ambicijo, zanimajo nas samo še dragi avtomobili, zlate verižice, kokain, kurbe in sponzorski bonusi, vseeno, za kateri klub, reprezentanco in katere navijače, kajti že davno smo izgubili samo igro, igra ni več pomembna, tako kot navsezadnje ni več pomemben rezultat tekme med Hrvaško in Združenimi državami na svetovnem mladinskem prvenstvu v grškem Solunu.
Jasno, jebiga, da smo izgubili.
