Vse od takrat, ko je izjavil, da »Mati Božja ni poštna uslužbenka, da bi pošiljala pisma in sporočila«, nam argentinski papež daje vedeti, kaj lahko pričakujemo, ko bo čez nekaj dni komisija vatikanske Kongregacije za nauk vere objavila svoje obsežno poročilo in uradno stališče o medžugorskih prikazovanjih. Najnovejše sporočilo, objavljeno le nekaj dni zatem, ko je v pogovoru z novinarji po vrnitvi iz Sarajeva kritiziral »vidce«, ki »trdijo, da posedujejo oznanilo resnice«, se lahko tako bere tudi kot ekskluzivni rezime tega poročila, kratek povzetek, iz katerega lahko izvemo tudi, kako se zgodba konča. Kot bi se temu reklo, strogo varovane informacije iz vatikanskih pisarn so pricurljale skozi glavni ventil.
S trdnim stališčem o domnevnih čudežih v Medžugorju – kjer je skupina najstnikov pred štiriintridesetimi leti zavila na cigareto, jeznim staršem pa potem razlagala, da so videli Mater Božjo, župnik pa je vso stvar izkoristil za obračun s tamkajšnjim škofom, razbobnal zgodbo in iz zaselka s petimi hišami naredil katoliški las vegas – je papež Frančišek zabetoniral svoj karizmatični status in požel simpatije tako med običajnim vernim ljudstvom kot tudi med tistimi z druge strani, ki za mnenje o uslužbenki Mariji s pošte v Medžugorju ne potrebujejo vatikanske Kongregacije za nauk vere.
Ne rečem, da ta nenavadni papež ni simpatičen tudi meni: zabaven se mi zdi njegov boj s strogim protokolom in še strožjo demagogijo mrkogledega Vatikana, zabavno se mi zdi, ko namesto zlatega nosi navaden železni križ, vozi renault štiri in spravlja ob pamet varnostnike, kadar se izmuzne iz papeških soban, da bi obšel rimske brezdomce, zabavno se mi zdi, ko skorumpirano duhovščino spravlja v zadrego s stališči o cerkvenem bogastvu ali o homoseksualcih ali ko na slepo kliče številke iz telefonskega imenika in se ljudem predstavlja kot rimski papež.
Vse to je, kot pravim, sila zabavno, najbolj zabavno pa je, ko brezvestnim hercegovskim fratrom v brk zabrusi, da »Mati Božja ni poštna uslužbenka«. Ko torej poglavar Cerkve – ki uradno uči, kako se je ženi nekega palestinskega mizarja prikazal krilati angel in ji oznanil, da bo po Svetem Duhu zanosila in rodila samega Sina Božjega, mesijo, ki bo spreminjal vodo v vino, hodil po vodi in oživljal mrtve, na koncu pa tudi sam po treh dneh vstal od mrtvih – ko si torej kongregacija za tak nauk vzvišeno daje opravka z dekleti, ki trdijo, da vidijo Mater Božjo.
Zakaj sploh bi o tako banalni neumnosti, kot so vsakodnevna prikazovanja Device Marije hrvaškim vidcem, lahko bilo količkaj relevatno poročilo neke malo večje verske sekte in njenega guruja, ki obenem smrtno resno pripravljata obsežno poročilo o nadnaravnih ozdravljenjih in drugih čudežih iz zagovora blaženega kardinala Alojzija Stepinca, vikarja Pavelićeve vojske in bodočega katoliškega svetnika?!
Zakaj ljudje tako navdušeno ploskajo glasu razuma iz Vatikana, ki trdi, da Devica Marija ni poštna uslužbenka, ki pošilja sporočila otrokom v Medžugorje, ko pa je isti glas razuma otroke, ki se jim je Mati Božja prikazovala v Lurdu ali Fatimi, že zdavnaj razglasil za svetnike, tamkajšnji marljivi poštni uslužbenki Mariji pa uradno priznal že sto oziroma sto petdeset let delovne dobe?! V čem je, lepo prosim, lurdska ali fatimska Mati Božja bolj verodostojna od medžugorske, v čem so francoski ali portugalski otroci boljši od hrvaških?
Priznajte, da je vseeno malo smešno, ko isti papež in ista njegova kongregacija, ki na svojih fakultetah in državnih šolah uradno poučuje, da je vrhovno vesoljno nadbitje ustvarilo svet v sedmih dneh, prvega moškega ustvarilo iz blata, žensko iz njegovega rebra in ostale nepojmljive neumnosti, danes avtoritativno trdita, da je eno navadno prikazovanje Matere Božje – dobro, do danes že štirideset tisoč navadnih prikazovanj – nepojmljiv nesmisel. Če vprašate mene, je to, da se je Mati Božja prikazala otrokom na hribu poleg Medžugorja in jim narekovala svoje sporočilo svetu, enako mogoče in povsem enako utemeljeno kot to, da se je, recimo, preroku Mojzesu na gori Sinaj prikazal Bog in mu zdiktiral svojih deset zapovedi.
Res ne vem, kaj bi lahko pisalo v famoznem poročilu papeške Kongregacije za nauk vere. Da priče niso zanesljive? Da je prikazovanje Device Marije znanstveno nemogoče in empirično nedokazljivo? Da človeško bitje ne more lebdeti v zraku in se dematerializirati? Da kipi ne morejo krvaveti sami od sebe ali oddajati fluorescentno zelene svetlobe? Da je ves fenomen v znanstvenem smislu neverjeten?
Pa vendar naj bi morali vstati in navdušeno ploskati, ko medžugorski čudež prikazovanja kot absolutno neverjeten diskvalificira organizacija, ki v celoti temelji na absolutni, brezpogojni veri. In to na brezpogojni veri v malo bolj resne in še bolj neverjetne čudeže, v primerjavi s katerimi je nedolžno prikazovanje Matere Božje v mali hercegovski vasi golo znanstveno dejstvo iz zadnje številke Physics Worlda, vodilne svetovne revije za teoretsko fiziko.
Papež Frančišek bi se zato, če mene vprašate, namesto Svetega pisma moral držati telefonskega imenika. Ljudem je, jebiga, nekako lažje dokazati, da je na zvezi Sveti Oče osebno, kot pa da tisto v Medžugorju ni Devica Marija.
