Islamska država Iraka in Levanta (ISIL), ki je junija lani prevzela nadzor nad omenjenim drugim največjim iraškim mestom ter resno zagrozila Bagdadu, je postala največja grožnja ne le Bližnjemu vzhodu, ampak vsemu svetu. Teroristična grupacija, porojena po invaziji koalicije voljnih na Irak kot tamkajšnja veja Al Kaide, se je prek Islamske države Iraka, ki si je po izbruhu državljanske vojne v Siriji dodala še slednjo oziroma Levant, preobrazila v tvorbo, ki je pravzaprav nihče ne zna natančno definirati. Islamska država (IS) oziroma samozvani kalifat namreč ni niti država niti reinkarnacija kalifatov, ki so izumrli z osmanskim, na enostavno vprašanje, od kod se je vzel in kakšni so njegovi cilji, pa vsaj na tako imenovanem Zahodu med političnimi voditelji nihče nima jasnega odgovora. Še najbolj se oprijemajo lanske definicije Baracka Obame, ki je Islamsko državo označil za »neislamsko« in za »mladinsko moštvo« (jayvee team) Al Kaide ter s tem opisal vso zmedo, ki jo džihadisti pod črno zastavo ne povzročajo samo v medijih, ampak tudi v strategiji boja proti njihovi mešanici terorja in postavljanja vladavine na izkrivljanju vere.
Prelomna zasedba Mosula
Zavzetje Mosula s strani džihadistov ISIL je zato lansko poletje šokiralo svetovne voditelje, ki so uporniško sunitsko grupacijo pod vodstvom Abu Bakra sicer prepoznavali kot nevarno teroristično organizacijo z razpisano stomilijonsko dolarsko nagrado na njegovo glavo, a ji niso pripisovali večjega pomena v sirski državljanski vojni in iraških sektaških sporih. Zakrinkani bojevniki v črnem so operirali neodvisno od drugih džihadističnih skupin in niso našli skupnega jezika niti s sirsko vejo Al Kaide v fronti Al Nusra. Od slednje so maja 2013 prevzeli nadzor nad mestom Raka, ki je postalo nekakšna prestolnica kasnejše Islamske države, njihova razpršena brutalna vladavina v krajih na obeh straneh sirsko-iraške meje pa je sodila v okvir mednarodno močno obsojane, a hkrati le opazovane že tri leta trajajoče sirske državljanske vojne.
Zavzetje osrednjega Iraka z odmevnim sesutjem tamkajšnje korumpirane in slabo izurjene vojske, ki naj bi srbela za njegovo varnost po odhodu Američanov, je ISIL izstrelilo na naslovnice svetovnih časopisov; to »promocijo« pa so džihadisti tedaj že Islamske države izdatno dopolnili z množičnim pobijanjem nasprotnikov, ugrabitvami in odmevnimi obglavljanji zahodnih talcev ter sprožanjem begunskih valov – med njimi je bil najbolj odmeven panični beg verske manjšine jazitov v severnoiraških gorah, ko jim je grozilo popolno iztrebljenje. Ta človeška tragedija je prepričala ameriškega predsednika Obamo v vsaj delno vrnitev na iraška bojišča z zračnimi napadi na položaje IS. Toda odmevni uspehi džihadistov samozvanega kalifata so pritegnili v Islamsko državo muslimanske skrajneže z vseh koncev sveta, njene raztegljive veje pa so se razrasle v severno Afriko, predvsem Libijo, in vse do Afganistana. Posledično je bil svet v zadnjem letu soočen z največjo begunsko krizo po drugi svetovni vojni, samo pred IS je domove v Iraku zapustilo 3,3 milijona ljudi, med njimi se jih je skoraj 700.000 zateklo v iraški Kurdistan, ki gosti še okoli 250.000 beguncev iz Sirije.
Za širjenje Islamske države je poleg vakuuma, ki sta ga ustvarila ameriški umik iz Iraka in izgubljanje nadzora nad Sirijo s strani režima Bašarja Al Asada, zaslužno potiskanje za časa Sadama Huseina vladajočih sunitov povsem na politično obrobje, sektaško nasilje pa je tudi v ozadju spora med Asadovimi alaviti in tamkajšnjo sunitsko opozicijo. V Iraku je Nuri Al Maliki, premier v letih 2006 do 2014, po odhodu Američanov utrjeval oblast s popolnim izključevanjem sunitov iz političnega življenja, posledično pa so sunitski pripadniki v na novo postavljenih varnostnih silah ob osvajalnih pohodih džihadistov ISIL hitro menjali stran ter jih s svojo oborožitvijo močno okrepili. Sektaška vojna, ki jo je ameriška vojska z izdatno okrepitvijo enot umirila v letih 2006 in 2007, je dobila nov zamah. Nekoč z Al Kaido povezana grupacija, ki se je v duhu te teroristične mreže po letu 2003 na domačih tleh borila proti ameriškemu oziroma zahodnemu vplivu v arabskih državah, pa je dokončno osvojila sektaško filozofijo, ki je leta 2005 sprla Bin Ladnovega namestnika Al Zavahirija in voditelja predhodnice ISIL, Al Kaide v Iraku, Abuja Musaba Al Zarkavija.
Za dokončni razhod z Al Kaido je poskrbel Abu Bakr Al Bagdadi, ki je tedaj že Islamsko državo Iraka prevzel leta 2010. Mimo Zavahirijevih navodil, naj se omeji zgolj na Irak, je spomladi 2013 skušal povezati sunitske džihadiste sosednjih držav, nato pa se zapletel v spopad s sirsko franšizo Al Kaide Al Nusro ter z odpadniki od slednje zadržal nadzor v delu Sirije. Na prelomu v lansko leto se je ISIL osredotočil na osvajanje Iraka, pritegnil privržence bivšega diktatorja Sadama Huseina in nekatere plemenske voditelje ter osvojil Faludžo in nekatera naftna polja, da je lahko na črnem trgu dobival denar za plačevanje svojih borcev.
Ko je junija lani ISIL formalno razglasil kalifat, državo, vodeno po šeriatskem pravu s strani božjega namestnika na zemlji, je od vseh muslimanov po svetu zahteval, da prisežejo zvestobo kalifu Ibrahimu Avad Ibrahimu Al Badriju Al Samaraju, bolj znanemu kot Abu Bakr Al Bagdadi, in se preselijo na območja pod njegovim nadzorom. Nepriznana Islamska država je tudi džihadističnim skupinam po svetu sporočila, da so dolžne spoštovati vrhovno avtoriteto kalifa, in mnoge med njimi so se, vključno z nekaterimi izpostavami Al Kaide, preselile po njeno okrilje. V kratkem opisu hotenj IS sta odstranitev vseh ovir za Alahovo vladavino na Zemlji ter absolutno obvarovanje enotne muslimanske skupnosti pred neverniki in odpadniki.
Koalicijo pod ameriškim vodstvom, s katero se zdaj spopada v širšem merilu, IS jemlje kot glasnika dokončnega spopada med muslimani in njihovimi sovražniki, opisanega v apokaliptičnih verskih napovedih. Skrajna interpretacija sunitskega islama džihadiste Islamske države prepričuje, da so edini pravi verniki, medtem ko preostali svet stremi k uničenju islama. Posledično to opravičuje obračun z muslimani drugih ločin in nemuslimani, obglavljanja, križanja in druge oblike usmrtitve pa so dovoljene za ustrahovanje sovražnikov.
Kalifat brez meja
IS je po oceni ameriškega protiterorističnega centra (NCTC) septembra lani nadzoroval večino porečja Tigrisa in Evfrata v velikosti okoli 210.000 kvadratnih kilometrov. Po devetih mesecih letalskega posredovanja koalicije, ki proti IS neposredno ali posredno pod vodstvom ZDA združuje prek šestdeset držav, se je to ozemlje skrčilo zgolj za desetino, in še to po zaslugi kurdske vojske, medtem ko je iraška ob podpori šiitskih milic zgolj odvrnila neposredno nevarnost od Bagdada, v Siriji pa so izgubo nadzora nad nekaterimi kraji Abu Bakrovi džihadisti nadoknadili z drugimi, pri čemer ni šlo za prava osvajanja, ampak razbojniške vpade s kratkotrajnim uvajanjem srednjeveškega šeriata in pobiranjem harača za finančne potrebe IS. V resnici je na ozemlju velikosti Romunije njihov nadzor omejen na večje kraje, glavne prometne povezave, naftna polja in vojaške zmogljivosti, zato tudi obstajajo različne ocene, koliko ljudi posredno in neposredno živi v strahovladi kalifata. Gibljejo se med šestimi in desetimi milijoni.
Po ameriških obveščevalnih ocenah šteje vojska Islamske države med 20.000 in 32.000 borcev, okoli tretjina naj bi jih bila iz drugih držav. Številni med njimi so iz zahodnega sveta, pritegnjeni z izdelano propagando IS prek svetovnega spleta in tudi mreže novačenja. Antony Blinken, pomočnik ameriškega zunanjega ministra, je nedavno ocenil, da so džihadisti doživeli od začetka koalicijskih zračnih napadov avgusta lani ter v kurdskih in iraških protinapadih znatne izgube. Ubitih naj bi bilo okoli 10.000 borcev IS, kar naj bi nadomestili tudi z uvajanjem naborniškega sistema na nekaterih območjih. Iraški obveščevalci pri tem navajajo, da le tretjina svetovno razvpitih zakrinkanih skrajnežev v črnih uniformah sledi ideologiji Islamske države, ostali so se jim pridružili zaradi strahu in pod prisilo. Svojo vlogo igra tudi denar. Mesečno naj bi navadni borci IS prejemali okoli 350 dolarjev, kar je več, kot plačujejo druge uporniške skupine v Siriji oziroma iraška vlada svojim vojakom, in kar desetkratni znesek plač, ki jih v Islamski državi prejemajo tam zaposleni.
Strah pred razlitjem IS
Sprva so sunitski uporniki v Iraku in Siriji dobivali denar od arabskih sunitskih režimov, predvsem Savdske Arabije in Kuvajta, ki sta izdatno podprla tudi rušenje Asadovega režima. Ta vir je z razglasitvijo Islamske države, ki jo tudi večina arabskega sveta doživlja kot veliko grožnjo, presahnil, samozvani kalifat pa se financira s prodajo nafte na črnem trgu, ropanjem in prodajo starin z zgodovinskih krajev, več sto milijonov dolarjev pa mu je padlo v naročje z osvojitvijo Mosula in tamkajšnje podružnice iraške centralne banke. Z ugrabitvami in plačanimi odkupninami naj bi lani iztržili 20 milijonov dolarjev, po nekaj milijonov dolarjev pa z davki ali ropanjem iztisnejo iz prebivalstva.
Za politične analitike in vojaške stratege je najpomembnejše vprašanje, v kolikšni meri Islamska država predstavlja grožnjo izven meja Sirije in Iraka. Kalifat z ambicijo vladavine brez določenega ozemlja oziroma geografskih meja je pritegnil skrajneže v Egiptu, Libiji, Nigeriji, Pakistanu in Afganistanu k priseganju zvestobe Bagdadiju, pri čemer ostaja nejasno, ali gre za dejanske izpostave IS ali pa militantneži zgolj skušajo izkoristiti njeno zaledje za svoje lokalne ambicije. Vzpon IS je pritegnil več tisoč džihadistov iz tujine, med njimi, po oceni Jamesa Clapperja, direktorja ameriških obveščevalnih služb, okoli 3500 iz zahodnih držav. Njihova morebitna vrnitev v matične države vzbuja vse večjo skrb, zato so že sprožile določene preventivne ukrepe, zadnji teroristični napadi v Kuvajtu, Tuniziji in Franciji pa so strah pred privrženci IS še okrepili. Ta je močno prisoten tudi ob razpravah o beguncih s kriznih žarišč v Afriki in na Bližnjem vzhodu v Evropski uniji, kjer se spori o kvotah po posameznih članicah mešajo z opozarjanjem na prikrite teroriste med njimi. Pri tem se spregleduje najbolj očitno dejstvo, da si begunci pred skrajneži le rešujejo golo kožo, potem ko Zahod ni samo opazoval leviatana, ki je rasel v Iraku in Siriji, ampak ga je za povrh še hranil, njih pa so za nameček dobili v roke še tihotapci ljudi.
