Slovenski izvidniki se redko odpravijo raziskovat kraje, ki se potegujejo za najlepši kraj Dnevnikove turistične izvidnice, z javnim prevozom, toda Andrej in Suzana Gracar sta se odločila za to. Iz Kranja, kjer živita, sta se odpeljala v Hrastnik z vlakom in nato odkrivala mesto peš, kajpada.
»Veliko potujeva po Sloveniji z vlakom. Bolj avanturistično je,« pove Andrej, ki se je z ženo Suzano navsezgodaj zjutraj odpravil v Hrastnik in ob osmih že stal na postaji zadnjega – ali prvega – rudarskega mesta v Zasavju. Za pot sta kupila povratno vikend vozovnico in se pred izvidnico pozanimala glede voznih redov vlakov. »Konec tedna so povezave seveda slabše kot med tednom, toda potnikov ni veliko, prav tako ni bilo vroče in v eni uri sva prišla iz Ljubljane v Hrastnik,« pove Andrej.
Izvidnika sta pred odhodom pobrskala po spletu, kaj ponuja zasavsko mesto, saj nista želela preveč tavati in po nepotrebnem izgubljati časa, tudi informacij je na spletu dovolj, pravita.
Ko sta torej prispela na železniško postajo, sta jo mahnila do centra kar peš, lokalni avtobus je namreč vozil vsako uro, na železniški postaji pa ni ničesar, s čimer bi se lahko obiskovalec zamotil, le vozni red, pravi Andrej. »Hitro sva tudi ugotovila, da v samem Hrastniku vlada konec tedna mrtvilo,« reče izvidnik. Ko sta hodila proti središču, sta opazila Vilo de Seppi oziroma Seppijevo graščino, ki je v lastni Steklarne Hrastnik, toda njen ogled je mogoč le s predhodno napovedjo. Potem sta se sprehodila mimo muzeja, kjer je prikazana zgodovina zasavskih krajev in kjer so razstavljene lutke. »Škoda, da je muzej med vikendi in prazniki zaprt, razen ob predhodni najavi,« doda Suzana. V mestu ni gostiln, ni TIC, sta pa našla bistro pri vodnjaku, kjer sta spila kavo. Odprta je bila tudi knjižnica, kjer sta dobila vse informacije o Hrastniku in okolici ter se tam zadržala debelo uro. »Knjižničarka je bila izjemno prijazna. Povedala nama je, da je prvi TIC in edini za Zasavje v Trbovljah. Dobila sva vse prospekte za območje Hrastnika, od industrijskega Zasavja, steklarske poti, planinskih postojank do pustolovskega Zasavja, prospekt o kulinaričnih dobrotah, kjer so objavljeni tudi recepti in bom lahko pripravila kaj njihovega sama doma. V knjižnici imajo trenutno razstavo izdelkov Rada Kališnika, steklopihača, ki je delal v Steklarni Hrastnik,« razlaga Suzana.
V središču Hrastnika so fontana, ki je bila izvidnikoma zelo všeč, spomenik rudarjev, nekdanja stanovanja rudarjev, tam je tudi tržnica, kjer sta Andrej in Suzana poklepetala s ponudniki domačih izdelkov in domačini. »Ljudje so prijazni, bil sem presenečen, da pozdravijo nekoga, ki ni krajan, in to prvi, tako da le odzdraviš. Tudi kasneje čez dan sva veliko govorila z domačini in z vsemi sva razvila dobro debato. Ljudje niso zamorjeni in v zraku ni čutiti depresije, čeprav so v Hrastniku razmere za življenje težke.« V duhu delavstva sta obiskala trgovino redkega podjetja, ki še daje kruh Hrastničanom, Steklarne Hrastnik. »Na srečo je bila odprta. Pogledala sva si njihove izdelke in si kupila manjše darilce. V soboto sva imela namreč deset let, odkar sva se spoznala, mene pa bo čez nekaj dni srečala petica, kot pravim abrahamu, 50 je namreč prehuda številka,« se pošali Andrej.
Izvidnika sta se sprehodila tudi do cerkve Kristusa Kralja z opečeno fasado v središču mesta, a je bila zaprta, zato si njene notranjosti nista ogledala. Prav tako je bila zaklenjena cerkev svetega Nikolaja. Sta pa zato doživela in izkusila vse tisto, kar je ponuja narava ter je zato odprto vse dni v tednu in 24 ur na dan. Sprehodila sta se ob potoku Boben, kjer poteka pot po območju Natura 2000, in obema je bilo v zelenju in senci zelo lepo. »Videla sva ogromno metuljev,« se spominja Suzana. Nato sta se odpravila še do nabrežja Save v Podkraju, kjer je potekalo tekmovanje v kajaku in kanuju na divjih vodah za slovenski pokal za mlajše kategorije. Suzana je poleg kluba kanuistov opazila Rižnarjevo hišo. »Če je ne bi videla doma na spletu, bi šla mimo, saj ne bi niti vedela, da je to Rižnarjeva hiša,« doda. Tudi ob Savi sta se pogovarjala z domačini in še njih vprašala, kje bi lahko kaj pojedla, toda tudi domačini so ju razočarali z odgovorom. V mestu gostilne ni, treba je vsaj do Dola pri Hrastniku, zato sta izvidnika končala kulinarični del izvidnice iz Hrastnika kar v Ljubljani. kap
