Varovanje anonimnosti: Varstvo osebnostnih pravic in odgovornost medijev

Kaj je zares odločil veliki senat?

V sodbi velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Delfi AS proti Estoniji (16. junij 2015) je ESČP odločilo, da sodba estonskih sodišč ni v neskladju s svobodo izražanja. Sodišče je lastnika spletnega portala obsodilo na plačilo denarne odškodnine osebi, ki je bila »žrtev« zelo grobih napadov v komentarjih bralcev na tem portalu. Torej: mediji si ne morejo v celoti oprati rok nad vsebino komentarjev tretjih oseb na svojih spletnih straneh. Obenem pa pravna pravila, ki jih lahko izluščimo iz sodbe v zadevi Delfi, niso niti popolna novost v slovenskem pravu niti neka strah vzbujajoča katastrofa, ki grozi z visokimi odškodninami in s tem, da bo popolnoma zadušila internet kot prostor svobodne in sproščene javne debate.

Glede razumevanja dosega sodbe ESČP je na mestu določeno opozorilo. V zadevah, kjer se soočata dve enakovredni človekovi pravici (svoboda izražanja/tiska s pravico do zasebnosti/ugleda/dobrega imena), pušča ESČP kot nadnacionalno sodišče državam relativno velik manevrski prostor (margin of appreciation). To si je najlažje predstavljati kot kontrolo ESČP, da je nacionalno sodišče pri svojem tehtanju med nasprotujočima človekovima pravicama pretehtalo vse elemente in uporabilo vse kriterije po zahtevah ESČP ter svojo odločitev temeljito obrazložilo. Če je ta pogoj izpolnjen, se ESČP v rezultat pravde pred nacionalnim sodiščem, torej v to, na katero stran se je nagnila tehtnica, ne bo vtikalo. To v bistvu pomeni, da ima naša država določeno svobodo pri tem, kako bo v svojem pravnem redu uveljavila odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. ESČP odloča tudi o konkretnih primerih, ki so vezani na konkretne okoliščine. Če je v nekem primeru v odškodninski pravdi dalo prav razžaljenemu tožniku, lahko droben premik dejanskega konteksta v drugi zadevi pomeni, da bo dalo prav mediju.

To pomeni, da ni povsem jasno, kako in v kakšni meri bodo naša sodišča v praksi uveljavila stališča iz zadeve Delfi. Slednje izpostavljam, ker sem opazil, da v slovenski sodni praksi že obstajajo odločitve, da za žaljivo obdolžitev na nekem blogu odgovarja ponudnik storitev spletnega gostiteljstva (lastnik spletnega strežnika), kakor tudi urednik spletne domene, ki je omogočala razpravo in prosto komentiranje različnih tematik s področja davkov. Čutim določeno bojazen, da bodo slovenska sodišča pripisovala takim subjektom prehudo odgovornost za zapise nepovezanih tretjih avtorjev (zlasti nižja sodišča v Sloveniji niso dovolj naklonjena svobodi govora in izražanja) – in sodnike pozivam, da čim bolj sledijo merilom iz sodbe v zadevi Delfi. Sodba ESČP namreč do medijev ni tako neizprosna, kot je morda videti na prvi pogled.

Jasno je, da je upravitelj spletnega portala lahko odgovoren za nezakonite komentarje svojih bralcev, to je povsem nepovezanih tretjih oseb. Ni pomembno, kakšen je razlog nezakonitosti oziroma protipravnosti. Lahko gre za kršitve ugleda, dobrega imena, zasebnosti posameznika, lahko gre za sovražni govor, usmerjen proti etničnim, verskim ali političnim skupinam, lahko gre za pozivanje k nasilju... Mediji se ne morejo več posluževati najbolj preproste obrambe tipa, nismo odgovorni za vsebino objav, avtor objave ni naš novinar, objav ne pregledujemo.

Po drugi strani pa je doseg sodbe ESČP po širini zelo omejen. Veliki senat poudarja, da se njegova sodba nanaša le na komercialne spletne portale, ki objavljajo svoje vsebine (članke) in vabijo bralce, da članke komentirajo. Opcija komentiranja člankov mora biti na neki način del poslovnega modela upravitelja portala, komentiranje mora vsaj posredno voditi do njegovih ekonomskih koristi (ker privablja bralce, ti pa oglaševalce; ker so oglaševalski prihodki odvisni od števila klikov na članek ali na rubriko s komentarji itd.). Sodba ESČP se ne nanaša na druge internetne platforme, denimo na različne samostojne forume ali elektronske oglasne deske, ki so zgolj na voljo uporabnikom, da svobodno objavljajo, ne da bi ponudnik spletne storitve razpravo kakorkoli usmerjal v določeno smer ali povezoval s svojimi članki in drugimi vsebinami. ESČP se ni izreklo niti o socialnih medijih, kjer ponudnik ne ponuja lastnih vsebin (facebook, whatsapp…), predvsem pa postrožene odgovornosti ni pripisalo amaterjem, ki imajo kot svoj hobi spletne strani in bloge. Ne pravim sicer, da bi morali biti ti akterji povsem razvezani odgovornosti za objave tretjih, vendar je treba zlasti dolžnosti neprofitnih in ljubiteljskih imetnikov spletnih platform gotovo razlagati manj strogo in bolj prilagojeno.

Slovenska sodišča nadalje res ne smejo pozabiti naslednjega: ESČP spletnim portalom ni naložilo, da morajo opravljati zapletene pravne analize v težkih primerih, ko ni jasno, ali sploh gre za nedopustno izvrševanje svobode izražanja. Drugače povedano, upravitelj portala mora seveda nemudoma odstraniti očitno grožnjo, vulgarno psovko, poziv k nasilju in sovraštvu, obsceni posnetek in podobne očitno razvidne kršitve osebnostnih in drugih pravic. Če pa na prvi pogled ni jasno, ali je objava zakonita ali ne (objava je dvomljiva), se od medija ne sme zahtevati, da prevzame premoženjsko odgovornost, če se ne podredi zahtevi prizadete osebe po takojšnjem izbrisu zapisa. Tukaj se zavzemam za to, da bi bila odgovornost medijev v temelju blažja od odgovornosti avtorja komentarja. Ne glede na to, kaj se izkaže na koncu po opravljenih postopkih, naj vsaj denarne odškodnine od medijev ne bi bilo mogoče iztožiti, če objavljeno stališče oziroma mnenje tretje osebe ni bilo na prvi pogled nedopustno.

Zagovor spletne anonimnosti

Mediji imajo po sodbi v zadevi Delfi na voljo izbiro. Seveda lahko možnost komentiranja povsem onemogočijo. Svoje odgovornosti se lahko rešijo tudi, če vzpostavijo zanesljivo identifikacijo komentatorjev, tako da lahko oškodovanec vloži tožbo zoper njih, ne zoper medij. Vendar lahko spletni portali tudi nadaljujejo z možnostjo anonimnega množičnega komentiranja člankov (lažni psevdonimi). V tem primeru morajo vzpostaviti sistem stalnega in ažurnega vsebinskega moderiranja komentarjev. Na prvi pogled nedopustne komentarje je treba odstraniti, in sicer v času, ki se verjetno meri v urah, ne v dneh. To je tisto, kar v osnovi predvideva tudi osnutek sprememb zakona o medijih, ki nalaga odgovornemu uredniku, da »oblikuje pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objavi na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen.« Pohvalno je, da ESČP in osnutek zakona ne zahtevata od spletnega portala nevzdržno stroge obveznosti preventivnega preprečevanja problematičnih objav (zanjo se lahko portal seveda sam odloči).

Tudi ESČP se zaveda, da lahko spletna anonimnost spodbuja prost pretok idej in informacij, ker anonimnost preprečuje maščevanje in neželeno pozornost. Na tem mestu bi rad opozoril, da se je pomembnim in vplivnim ljudem, članom elite, enostavno trkati po prsih in zahtevati, da se anonimnost prepove, in da pogumni ljudje vedno stojijo za svojimi stališči z imenom in priimkom. Seveda je treba moderirati ali preprečevati neproduktivne žalitve in izbruhe sovraštva. Ne smemo pa si zatiskati oči pred dejstvom, da je distribucija moči, vpliva in premoženja v današnjem svetu taka, da si mnogi ljudje ne morejo odkrito, »z imenom in priimkom«, privoščiti, da stopijo v konflikt z bogatimi, vplivnimi in mogočnimi. Anonimno pa si človek lahko privošči mnogo več, tudi kaj plemenitega, kot je na primer razkritje hudih zlorab delavcev ali okolja, korupcije inšpekcijskih služb ter podobnih vsebin v javnem interesu.

Zato upam, da bodo spletni portali še omogočali anonimno komentiranje, kar je vsebinsko povezano s širšo tematiko anonimnosti na spletu, velike vrednote, ki je že izdatno pomagala političnim disidentom, žvižgačem, novinarjem, spolnim manjšinam, zadržanim in sramežljivim osebam, revnim, socialno tlačenim in drugim skupinam, ki težko pridejo do svojega glasu.