Medtem ko v podsaharski Afriki nekateri prehodijo kilometre, da pridejo do sveže vode, naredimo Ljubljančani dva koraka do najbližje pipe, iz katere priteče naravna, tehnološko neobdelana pitna voda. O vodi kot bogastvu Ljubljane, o vlogi vode v preteklosti, upravljanju vodnih virov danes ter pomenu ohranjanja vode za prihodnost priča razstava, ki se je sinoči odprla v Mestnem muzeju Ljubljana. »Naloga muzeja je, da varuje stvari iz preteklosti za prihodnost in to velja navsezadnje tudi za vodo,« je družbeno vlogo nekoliko neobičajnega muzejskega projekta opisal direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane Blaž Peršin. Tokratna razstava Voda bo na ogled do maja 2016, ko bo naše glavno mesto praznovalo častni naziv zelena prestolnice Evrope 2016.
Od bronaste posode do pralnega stroja
Bogati vodni viri omogočajo kontinuirano poselitev na območju Ljubljane že več kot 5000 let. Razstava nas odpelje vse do koliščarjev in prvih urejanj vodotoka za prebivalce rimske Emone, do težav odpadnih voda v srednjeveški Ljubljani in izsuševanja Ljubljanskega barja. Prvi se s sodobnim vodovodom že leta 1888 lahko pohvali Kamnik, a že kmalu je sledilo glavno mesto. Ljubljana je dobila prvi vodovod leta 1890, le sedemnajst let za Dunajem, ko je pitna voda pritekla do prvih 606 hiš. »125 let kasneje ima Ljubljana 1200 kilometrov dolgo vodno omrežje, po katerem najde pitna voda pot do 285.000 uporabnikov,« je povedal Krištof Mlakar, direktor podjetja Vodovod–kanalizacija, ki prav tako podpira razstavo.
Voda je bila vselej ključen vir preživetja, navsezadnje je utirala tudi poti za prenos blaga, informacij in idej. O tem, kako je zaznamovala življenja ljudi, ki so naselili območje Ljubljane z okolico, spregovori več kot 250 predmetov iz muzejskih zbirk. A ne gre le za bronasto, glineno in stekleno posodje, vsak razstavni predmet nosi svojo zgodbo; denimo balzamarji, steklene posodice za zbiranje solz umrlih, ki pričajo tudi o prisotnosti vode v verovanju.
Obiskovalci si lahko med drugim dodobra ogledajo izkopanine, ki le redko najdejo mesto pod muzejskimi žarometi, denimo stare keramične vodne cevi ter drugo komunalno infrastrukturo – od straniščnih školjk do kadi, ne manjka pa niti dobri stari pralni stroj znamke Gorenje ter umetniški del razstave s Povodnimi vilami Ivana Groharja in poezijo Aleša Štegra.
Ne privatizaciji
Ob vseh spremljevalnih dogodkih v sklopu razstave, ki brez izjeme opozarjajo na dragocenost naravne pitne vode, velja nemara izpostaviti projekt Muzejska voda – voda za prihodnost. Muzejska voda je pravzaprav steklenica, v katero je odtisnjen prijem Yunanove roke. Yunan je prebivalec majhne vasice v Nubskih gorah, kjer ljudje trpijo za pomanjkanjem pitne vode, z nakupom steklenice pa jim lahko pomagamo. Odtis Yunanove roke simbolno spominja, da je pitna voda bistvo človekovega življenja in predvsem ključ do njegove prihodnosti, na kar tudi v časih pospešene privatizacije naravnih virov preradi pozabljamo. »A Ljubljana privatizacije vodnih virov ne bo dovolila,« je ob odprtju razstave obljubil župan Zoran Janković.
