Cena: 30 evrov je pisalo na listku pred Pullusovo majhno buteljko sladkega laškega rizlinga letnika 2012. »Kaj še nima nove cene, 56 evrov?« se je glasno začudil Bojan Kobal, enolog v Ptujski kleti. Da jo imajo že vneseno v računalniku, samo listka še niso zamenjali, mu je odvrnil sodelavec v vinoteki Ptujske kleti na Vinarskem trgu.
Za nenadno skoraj stoodstotno podražitev desertnega vina je poskrbela novica iz Londona. Ta laški rizling je namreč prejšnji teden osvojil Decanterjevo mednarodno trofejo med sladkimi vini, dražjimi od 15 britanskih funtov. Med 15.929 vzorci vin, ki so letos prispeli na ocenjevanje britanske vinske revije, jih je mednarodno trofejo osvojilo le 35. Slovensko vinarstvo je takšen maksimalen izplen doživelo šele drugič. Leta 2011 je enako trofejo osvojilo štajersko vino iz sušenega grozdja, in sicer šipon letnik 2009 iz jareninske kleti Dveri Pax.
»Mednarodna trofeja je poseben dosežek za tako majhno vinorodno deželo, kot je Slovenija,« je ob letošnji razglasitvi nagrajencev izpostavila Caroline Gilby, predstavnica mednarodnih Decanterjevih nagrad za vzhodno in srednjo Evropo. Slovenija se po njeni oceni postavlja na vrh vinorodnih pokrajin, ki se ponašajo z odličnimi sladkimi vini.
Za opevani laški rizling so trgači pobrali grozdje v vinogradu na območju Zavrča, potem ko ga je jeseni že napadla plemenita plesen. Nato se je grozdje sušilo v zabojčkih. »Pri takšni metodi imamo boljši nadzor nad kakovostjo sušenega grozdja,« pravi Bojan Kobal. Učinek mu pritrjuje. Vino namreč ni samo sladko, temveč ima še zmeraj izredno svežino in prijetno kislino, zaradi katere je možno zaužiti precej več kot le en degustacijski požirek.
Najboljša sladka iz Slovenije in Avstralije
Čeprav tovrstna sladka vina pomenijo manj kot odstotek celotne letne pridelave vina v Ptujski kleti, so nagrade zanjo pomemben trženjski dejavnik. »Na takšnih tekmovanjih je vendarle prisotna celotna svetovna konkurenca,« poudarja Kobal. To nesporno drži. V kategoriji sladkih vin, ki stanejo do 15 funtov, je zmagala pozna trgatev renskega rizlinga iz Avstralije (Longview Epitome Late Harvest Riesling 2013)!
Najvišja Decanterjeva nagrada Ptujski leti je obenem priznanje za najbolj zastopano in najbolj podcenjeno belo sorto pri nas. »Laški rizling je še enkrat dokazal, koliko obrazov ima, in da zmore pridelati izjemna vina, suha ali sladka,« razlaga Kobal.
Količinsko popolno nasprotje ptujski kleti, ki letno pridela približno 1,2 milijona litrov vina, je belokranjska kmetija Mavretič v Kamenici pri Metliki. Komaj 8000 trt obdelujejo Mavretiči, svojo prepoznavnost pa gradijo predvsem na pridelavi sladkih predikatov. Tudi oni so se letos preskusili na tekmovanju v Londonu. Žirija je Mavretičevemu ledenemu sauvignonu letnika 2011 podelila zlato medaljo.
»Te nagrade niso toliko pomembne zaradi trženja, temveč zaradi spoznanja, ali kakovost našega vina raste ali pada,« trdi Lidija Mavretič, prva vinska kraljica Slovenije. Nagrade poskrbijo za mednarodno prepoznavnost. »Caroline Gilby nas je klicala in nam predlagala, da bi to vino ponudili na vodeni degustaciji v Londonu. Ko smo bili na Kitajskem, nam je veliko pomagalo, da je bilo vino že poprej nagrajeno z dvojno zlato medaljo v New Yorku,« se je pohvalila Mavretičeva.
Zakaj ponuja svoja »butična« vina na Kitajskem? »Če si lahko v Sloveniji obetam, da dobim za steklenico med 40 in 50 evri, v Pekingu pa približno dvakrat več, se splača poskusiti,« je odvrnila. »Naš cilj je biti prisoten pri elitnih ponudnikih in v prestižnih restavracijah. Nič nimamo od tega, če se steklenica praši na kakšni polici, vino naj se spije.«
Vendar je dejstvo, da je Slovenija v svetu vina neprepoznavna. Ameriški uvoznik je Mavretičevi razložil, da so njihova vina dobra, vendar jih ne bo vključil v svojo ponudbo, ker lažje prodaja madžarska sladka vina iz Tokaja, ki so poleg tega še cenovno dostopnejša. »Menim, da bi tukaj morala svojo vlogo odigrati država in nam pomagati pri promociji, ker trg za dobra vina obstaja,« je kritična vinarka. »Ko sem bila na sejmu na Kitajskem, me je stranka vprašala, zakaj je naše vino tako sladko in drago. 'Ker nas v roke zebe, ko ga trgamo', sem ji pojasnila. Nasmehnila se je in kupila steklenico.«
Prodaja v homeopatskih količinah
Ne glede na to pozitivno izkušnjo pa je streznjujoče dejstvo, da je vrhunska slovenska sladka vina težko prodati v tujino. Predikati najbolj znanega avstrijskega pridelovalca sladkih vin Kracher stanejo v maloprodaji od osem do največ 52 evrov za 0,375-litrsko steklenico. Vrhunske sladke bele bordojce (sauternes) je mogoče kupiti že od 30 evrov navzgor, pri čemer je to cena za normalno, 0,75-litrsko buteljko.
Zato so naši vinarji, ki pridelujejo v zahtevnejših in sladkim vinom manj naklonjenih razmerah kot konkurenca, obsojeni na prodajo na domačem trgu. Tukaj so njihovi glavni kupci ljubitelji in zbiratelji vin, marsikatera steklenica pa ob koncu leta postane poslovno darilo.
»Nedvomno bi bilo v ponudbi lepo imeti Decanterjevo mednarodno trofejo, zato smo že v stiku s Ptujsko kletjo, da bi njen laški rizling ponujali tudi v naši vinoteki,« nam je uvodoma povedal Jože Koželj, vinski trgovec iz Ljubljane. »Žal pa je kupcev za takšna vina v Sloveniji zelo malo. Čurinov laški rizling 2005, ki je bil londonski šampion leta 2008, imamo še zmeraj na zalogi. Ljudje nimajo denarja, gostinci takšna predikatna vina vse manj vključujejo v svoj meni, ker ga s tem občutno podražijo.«
Zgornja cenovna meja, ki omogoča dobro prodajo, se giba pri približno 13 evrih za steklenico. To velja za suha in tudi za sladka vina. Prodaja dražjih vin sproža bitko. »Še posebej pri sladkih vinih že govorimo o lekarniških količinah,« se namuzne Koželj. To, da neko vino prejme mednarodno ugledno nagrado, vsekakor pomaga pri trženju. Ni pa ključni dejavnik, opozarja. »Da bi uvoznik prišel v Slovenijo in kupil vino samo zato, ker je prejelo trofejo, je podobno verjetno kot dobitek na loteriji.«
