Ivica Matošević je vinar z netipično predzgodbo. Je otrok puljskega asfalta, brez vinarske tradicije in dedovih vinogradov. V najstniških letih se je bolj kot nad kmečkimi opravili navduševal nad tedanjo jugoslovansko novovalovsko muziko – še posebno nad skupinama Film in Idoli. »Kot študent sem pil, kar so pili vsi – najprej grozne hruškovce, potem badelov vinjak in tako naprej. Med študijem agronomije v Zagrebu je bilo moje znanje o vinu zares minimalno,« se z nasmeškom ozre v preteklost danes eden najpomembnejših istrskih in tudi hrvaških vinarjev.
Furlanija mu je razširila obzorja
Vinski svet se mu je odprl v Furlaniji, v Vidmu, kamor se je sredi vojne vihre podal na triletni doktorski študij. »Tam sem spoznal, kakšen provincialec sem glede vin. In kaj hitro ugotovil, da vsaka vaška oštarija ponuja boljša vina, kot so bila tedaj istrska. Hkrati sem videl, kaj pomeni to, da so ljudje ponosni na svoj kraj in na svoje produkte.«
Ko je odprl ena vrata, se mu jih je odprlo naslednjih sto. V Vidmu je opravil začetni in nadaljevalni tečaj za sommelierja, ki ju je kasneje v Trstu nadgradil še z najvišjo, tretjo stopnjo. Po osvojitvi doktorskega naziva – doktoriral je na temo ekosistema Brionov – se je vrnil na rodno grudo in se zaposlil kot direktor naravovarstvenega inštituta Natura Histrica. A se ni prepustil lagodnemu življenju novopečenega direktorja, temveč je vzporedno kupoval grozdje od svojih sorodnikov in že istega leta (1996) napolnil prve buteljke s svojim podpisom. Na začudenje izkušenejših vinarjev je na vinskem sejmu Vinistra pobral srebrno medaljo za malvazijo. Že naslednje leto se je okitil z zlato, čeprav je z malvazijo spet napolnil vsega nekaj sto steklenic. Takrat se je odločil, da bo zgradil vinsko klet na stari družinski posesti v vasi Krunčići, streljaj od Limskega kanala ob magistralni cesti med Porečem in Puljem.
Manekeni esteblišmenta
Entuziazem, hobi in strast so z naglico evolvirali v posel in posledično način življenja. »To je bila ena mojih najboljših odločitev v življenju, čeprav so nekateri tedaj menili, da je norost odreči se obetavnemu potencialu doktorja znanosti. A sam sem želel službo, v kateri ne bom le delal, ampak jo bom tudi osebno doživljal,« pove Matošević, ki je skupaj z vinarjema Gianfrancom Kozlovićem in Moreno Degrassijem oral ledino istrskega (vinskega) novega vala.
»To so bili pionirski časi, čeprav so ljudje pri nas vedno živeli z vinom. V času Jugoslavije ni bila pomembna kvaliteta, ampak kvantiteta. Tržišče namreč ni bilo zahtevno, turizem je bil bolj kot ne na osnovnem nivoju. Po zadnji vojni pa smo začeli praktično od začetka,« se spomni sogovornik in poudari, da so – s prihodom novih tehnik in tehnologij – pravzaprav le sledili procesu, ki se je v Goriških brdih začel že nekaj let prej. »Imeli smo tudi srečo, da nas je tako imenovani esteblišment doživljal kot nekakšne svoje manekene. Ljudje so se identificirali z našim vinom in navijali za nas. V teh okoliščinah smo prek združenja istrskih vinarjev in vinogradnikov Vinistra krepili blagovne znamke in postavili strateške cilje. In dvigali kvaliteto vina. To je bil nastavek, da smo sploh lahko zgodbo širili iz lokalnih okvirjev,« je prepričan Matošević, ki je bil 12 let tudi predsednik združenja Vinistra.
Največ se popije sveže malvazije
Lani je odvrgel predsedniško lento, saj bi rad spet vso energijo posvetil razvoju svojih etiket. Trenutno v svoji kleti v Krunčićih napolni 100.000 steklenic. Poseduje 12 hektarjev vinogradov, še 15 hektarjev pa jih ima skupaj s tremi partnerji. Največ pridela sveže, enoletne malvazije. »Za nas vinarje je najbolj merodajno tržišče, ki danes išče svežo, elegantno, dišečo in pitno poletno malvazijo. Brez prevelikih pretenzij in bogate strukture. Imel sem prijatelja, ki je delal samo kompleksna vina in mislil, da je car, a ni preživel. Sveža vina so res pop, ampak obstaja kvaliteten pop in takšen, ob katerem bolijo ušesa. Domišljam si, da sodim v prvo kategorijo,« v glasbenem žargonu razloži Matošević.
A čeprav tri četrtine grozdja nameni pridelavi enoletnih vin, ima več etiket z zorjenimi vini. Njegov favorit med malvazijami – ponuja kar štiri različne – je alba antiqua, ki po enodnevni maceraciji 12 mesecev počiva v 225-litrskih sodih iz akacije. Prav tako v akaciji zori alba robinia, samo da je prikrajšana za kratko maceracijo – se pravi, da mošt ni v stiku z jagodnimi kožicami. Tretja od kompleksnejših malvazij pa je alba barrique, ki eno leto zori v francoskem hrastu. »Akacija je v Istri neobičajna, z njo delajo samo še trije vinarji, vsi drugi uporabljajo hrastove sode. Medtem ko hrast doda vinu vaniljo, karamelo in podobne sekundarne arome, akacija vinu doda mehkobo in medovitost. Je pa takšna malvazija posebna tudi zaradi teksture. Ko pridejo svetovni sommelierji, so navdušeni, ker je to zanje eksotika,« pove sogovornik, ki večino kompleksnejših vin proda v tujino. »Pri nas na vsakih pet steklenic sveže malvazije prodam eno odležano, v svetu pa je razmerje ena proti ena. V Londonu, na primer, imajo pet naših etiket v 20 Michelinovih restavracijah. Poleg treh različnih malvazij še dve zvrsti: grimalda bijelo in grimalda crno.«
»Naj bo kraški in istrski teran«
Ti dve zvrsti sta naložba za prihodnost. Dolgo je namreč iskal lego, ki bi dala »nekaj več«. In jo našel v zaselku Grimalda v osrednji Istri, kjer so se nekoč na nadmorski višini okrog 300 metrov že šopirili vinogradi, a so jih kmetje zaradi težkega dostopa opustili. Matošević je gmajno znova prelevil v vinograd, v katerega je zasadil chardonnay, sauvignon in malvazijo za belo zvrst ter merlot in teran za rdečo. »Moja misija je jasna: to edinstveno mikrolokacijo moram razviti in prenesti v steklenico. Gre za teren, zelo podoben tistemu, ki ga ima Marjan Simčič v Brdih za linijo opoka. Seveda take kvalitete ne bom dosegel čez noč, vinogradi morajo namreč odrasti.«
Ob omembi terana se ne moremo ogniti slovensko-hrvaškemu sporu, ki se je zanetil pred dvema letoma, Matošević pa je bil kot predsednik združenja Vinistra tudi predstavnik v verbalnih dvobojih s slovensko stranjo. Pravi, da je teran zanje bolj kot ne emotivna kategorija, saj je zasajen na vsega 300 hektarjih površin in ga 95 odstotkov prodajo doma. »Ne moti nas evropska zaščita kraškega terana PTP, presenetilo nas je le, ko je neki prebrisanec v revizijskem postopku izbrisal pojem kraški, tako da je ostalo zaščiteno le ime teran. Ta pa je na Hrvaškem registriran kot sorta, medtem ko se na Krasu prideluje iz sorte refošk. Kakor koli že, namesto da se prepiramo za neznatne količine terana, kar je pod vsakim nivojem, bi ga morali skupaj ponuditi evropskemu trgu,« je prepričan sogovornik, ki se bo v soboto predstavil tudi na največjem vinsko-kulinaričnem dogodku pri nas – na festivalu Izbor v Šentrupertu.
