Z gradom, trgom in strnjenim vaškim jedrom v osrčju s trto prepredenih gričev je Svečina vzorčni primerek štajerske vinogradniške vasi. Seveda pa ključna privlačnost vasice v občini Kungota ni njena podeželska arhitektura, temveč pridelek, ki zori v tukajšnjih vinskih kleteh.
Eden prodornejših »advokatov« vin iz Svečine je letošnji Ježkov nagrajenec, sovaščan Marko Radmilovič. Poslušalci nacionalnega radia ga najbolj poznajo po satiričnih kolumnah z naslovom Zapisi iz močvirja. »Pravzaprav sem svečinski vinski terorist,« se šali Radmilovič in pove anekdoto. Pred leti je na slovenski vinski sceni za vznemirjenje skrbel neki primorski sauvignon, ki naj bi imel izrazit – za to sorto tipičen – vonj po mačjem urinu. »Ko sem ga v neki gostilni dobil priložnost pokusiti, sem ugotovil, da je bilo z njim narobe vse, kar je možno. Vino je bilo zanič,« se spominja Radmilovič. »Svojo ugotovitev sem povedal gostincu, ki pa je vztrajal pri tem, kako je vino odlično. Od takrat na vsaki pokušnji vin brez usmiljenja rečem: 'Svečinsko je boljše!'«
Svečina ima svojo zgodbo
Radmilovič se ne more načuditi, koliko blefa in sprenevedanja je v vinarstvu. Še posebej mu gre na živce zgodbarstvo. »Če lahko nekdo s pravljicami proda zanič vino, lahko jaz opravim svojo vlogo svečinskega vinskega terorista,« je prepričan. »Moč Svečine pač ni v pripovedovanju zgodbic, temveč v zavedanju svoje tradicije, na podlagi katere lahko sledi poti, ki so jo začrtali že naši dedje.«
Seveda pa ima tudi Svečina svojo zgodbo. O zgodovinski veličini vasi, ki danes šteje nekaj več kot tisoč prebivalcev, pričajo številne listine. Ime Svečina se prvič pojavi leta 1270 v nemških in latinskih listinah kot Witschein ali Wetschina. Ta vas se povezuje z znanim imenom iz 16. stoletja; v Svečini se je namreč rodil in preživel svoje otroštvo Andrej Perlach (1490–1551), zvezdoslovec, matematik in zdravnik ter štirikratni dekan medicinske fakultete in rektor dunajske univerze.
O vinarski tradiciji teh krajev zgovorno pričajo zapisi v slovenskem časopisju iz prve polovice 20. stoletja. V njem so bile objavljene številne reportaže o tem, kako so se ljudje tjakaj vozili kupovat vino, obstajajo poročila z vinskih razstav in ocenjevanj pa članki o pridelku in boleznih, ki so napadle vinograde. Pomembno vlogo v razvoju vinarstva na Slovenskem je Svečina odigrala tudi v novejši zgodovini. Dandanes nihče ne viha nosu nad suhim štajerskim belim vinom. Konec 80. let pa sta lokalna »stroka« in trg prisegala na polsladka vina. Slajše je bilo vino, boljše je bilo. Janez Valdhuber iz Svečine je bil eden tistih vinarjev, ki so začeli razbijati to zmotno prepričanje. Stekleničil je suhi sauvignon letnik 1990, kasneje so sledile še druge sorte, med drugim traminec. »V tistih letih je bilo skoraj malo bogokletno delati suha vina iz aromatičnih sort,« se spominja Valdhuber, ki zdaj vina polni pod blagovno znamko Falot.
Izziv za prihodnost je zdaj drugačen. »Morali se bomo odločiti, kaj bomo dali v ospredje, kaj je paradni konj Svečine,« je prepričan Valdhuber. »Na vrh seznama bi postavil laški rizling, sauvignon in rumeni muškat. Te tri sorte so temeljni kamen našega okoliša!«
Tri sorte s prihodnostjo
Najbrž ima prav. Čeprav je laški rizling najbolj razširjena sorta v slovenskih vinogradih, je hkrati najmanj cenjena. Podcenjujoče je že njeno ime. Je rizling, ki je tuj, nedomač, »laški«. Laškemu rizlingu so nekoč zapravili dobro ime s tem, ko so velike kleti pod to blagovno znamko prodajale marsikaj, tudi velike količine vina, prepeljanega iz Makedonije. V domačih vinogradih pa se je to žlahtno trto zlorabljalo za pridelavo velikih količin grozdja, iz katerega ni bilo mogoče donegovati dobrega vina.
Kdor dela v vinogradu z maksimalno skrbnostjo in minimizira pridelek, zmore iz laškega rizlinga pridelati veliko vino. Njegov potencial so dokazali največji mojstri. Izjemen laški rizling je nekoč polnil najbolj znani zamejski vinar Joško Gravner; po mnenju mnogih je bilo to nekoč njegovo najboljše belo vino. Zdaj pristane laški rizling v zvrsti breg, prva sorta v kleti pa je, kot je znano, avtohtona rebula.
Ampak vrnimo se v Svečino. Tam vinarji napovedujejo svetlo prihodnost dvema priljubljenima aromatičnima sortama. »Maribor z okolico je bil v 19. stoletju evropska referenčna točka za rumeni muškat,« je izpostavil Valdhuber. »Sauvignon sadijo po vsem svetu, ampak le malo je območij, kjer zmore pokazati svoj potencial. Pri nas mu to uspeva. Ključen pa je izbor leg. Ne mara najboljših pa tudi ne najslabših.«
Eden od legendarnih sauvignonov iz Svečine je bil Kuštrov, letnik 1996. Njegova aroma in okus sta spominjala na sveže narezano zeleno papriko. Tisto vino je neponovljivo. Pa ne zato, ker ga vinar Cene Šerbinek ne bi več znal skletariti in donegovati. »Tedaj v svojem vinogradu še nisem imel sauvignona in sem grozdje kupoval od kmeta na Gaju. Zahodna lega, skoraj na 500 metrih nadmorske višine, nikoli gnilobe, skratka fantastično grozdje,« se spominja Šerbinek.
Prodor je vprašanje časa
Zdaj ima svoj vinograd sauvignona, posajen na zahodni legi Pesjak v Svečini. Je odličen, ampak drugačen od prej omenjenega. »Sorti je karakter spremenilo tudi podnebje, ki je bilo nekoč hladnejše, kar sauvignonu zelo godi. Šele ko so leteči enologi prišli v Slovenijo, smo izvedeli, kakšne razmere ima najraje,« pravi Svečinčan. Tudi on je prepričan, da bi Svečina profitirala, če bi v ospredje postavila le nekaj sort. »Nekoč smo vinarji skušali čim bolj dokazovati svoje znanje in nam je godilo, da smo imeli v kleti širok izbor. Z leti pa vse bolj ugotavljam, da ne moreš biti dober v vsem. Drobljenje ne prinaša koristi. Tri sorte in ena zvrst je maksimum.«
Svečinski kmetje si veliko obetajo od dejstva, da so tik ob avstrijski meji. Tamkajšnjo južnoštajersko vinsko cesto namreč vsako leto obišče približno dva milijona turistov. »Če bi nekaj odstotkov teh ljudi uspeli spraviti čez mejo, smo zmagali,« je prepričan Šerbinek. »Samo vprašanje časa je, kdaj se bo to tudi zgodilo. Naš cilj je namreč čim več prodati že na kmetiji.«
Seveda pa ciljna vinska publika ostaja slovenska. Sedemnajst kmetij je na seznamu vinoljubnega dogodka Praznik pomladi, ki v soboto vabi obiskovalce v svečinske vinske kleti. V eni od njih bodo bržkone srečali tudi Radmiloviča. Svečinčan priznava, da ni bil vselej ljubitelj vina. Nekoč se je imel za poznavalca viskijev. Da se je vendarle navdušil za lokalni alkoholni pridelek, je bil zaslužen preveč odkrit Škot. »Povabili so me na predstavitev novega uvoznika za Ballantines, tam je bil tudi en gospod s kiltom in belo brado, pravcati Sean Connery,« se spominja. »Med klepetom sem mu potožil, kakšne primitivce imamo v Sloveniji, ki pijejo viski z ledom, pa s kokakolo ga mešajo. Skratka, da nas še čaka veliko dela, da postanemo kultivirani. Škot me je pogledal in rekel: 'Veste kaj, čisto vseeno mi je, kako ga vi pijete. Važno je, da ga mi prodamo.'«
