"Čeprav menim, da se je ta odnos v zadnjih letih izboljšal, se vsake toliko še vedno zgodi kaj, kar poruši to moje razmišljanje, in si rečem: Na, pa spet smo tam! Pred dnevi, na primer, sta se dva človeka dogovorila za prevzem pasjega mladička na barki. Lastnik je prišel bistveno prezgodaj na dogovorjeni kraj, čeprav je vedel, da posvojitelja do večera ne bo, in je mladiča pustil pri 30 stopinjah Celzija na sosednji barki, in to v zalepljeni kartonski škatli. Če žival ne bi jokala in če ne bi ljudje po naključju prišli mimo pomola, bi na soncu najbrž v nekaj urah poginil," Andreja Bogataj Krivec, predsednica Obalnega društva proti mučenju živali, opiše eno svojih najbolj svežih izkušenj z mučenjem živali.

In kako boste ukrepali proti neodgovornemu lastniku?

"Dobili smo podatke o njem, zato bomo napisali prijavo. Gospod je, žal, policist, torej je na delovnem mestu, kjer bi moral delati red, zato take živalske policije res ne potrebujemo. Tudi ne take, kot jo predlagajo nekateri zaščitniki živali - kot službo veterinarske uprave, ki naj bi jo opravljali veterinarski tehniki. V vlogi živalskega policista vidim uniformiranega živalovarstvenika, ki bo to delo opravljal z dušo, srcem in ustreznimi pooblastili. Stvar dogovora je, kam bi živalska policija spadala organizacijsko - pod občine, društva za zaščito živali, zavetišča, komunalni nadzor... Nikakor pa živalski policist ne bi smel biti poklicni policist in tudi ne državni uradnik.

Osebno sploh vidite potrebo po oblikovanju živalske policije?

Sama jo začutim v trenutku, ko na terenu nimam dovolj pristojnosti, da bi rešila problem. Ljudje z živalmi največkrat iz nevednosti ravnajo malomarno, zato se z večino med njimi da pogovoriti. Damo jim, denimo, navodilo, naj v določenem času psa preselijo na kraj, kjer je več sence in kjer se mu voda ne bo pretirano segrevala. So pa tudi taki, ki ravnajo v slogu "pes je moja lastnina, s katero lahko počnem, kar hočem". V teh primerih pogovor in opozorila ne zaležejo. Ko gre za kršitve in ko na drugi strani ni sogovornika in človeka z vestjo, ga je treba udariti po denarnici. Druge rešitve ni.

V Sloveniji je težava tudi ta, da še noben mučitelj živali ni šel v zapor. Če bi gospodje iz zadnjih najbolj okrutnih primerov mučenja živali (eden je psa privezal za avto in ga vlekel po cesti, drugi mu je odrezal genitalije, tretji je psa povsem zanemaril, da so ga pojedle bolhe in muhe, op. p.) šli za leto dni v zapor, bi imeli 12 mesecev čas razmišljati, kaj so storili in zakaj so tam, kjer so. A se bojim, da se jim ne bo nič zgodilo. Društvo, inšpekcija in policija so svojo nalogo v teh primerih opravili, zadnjo besedo pa ima sodišče, zato bi bilo dobro, če bi mediji spremljali še sodni razplet. Ob medijskem pritisku na sodišče bi morda sodniki vendarle razmislili, ali res ni razlogov za kaznovanje mučiteljev živali.

Zakaj si ljudje nabavijo psa?

Največkrat si kužka zaželijo otroci, zato me v azilu kdaj kdo tudi grdo gleda, ko pride družina in reče: "Naši otroci bi imeli kužka." Odgovorim jim: Gospa in gospod, če si vidva kužka ne želita, nimate kaj početi v zavetišču, saj otroci ne morejo sami skrbeti zanj.

Pes je za marsikoga tudi statusni simbol, sploh pasemske živali. Izbira je odvisna tudi od modnih trendov. Nekaj časa so bili zelo priljubljeni dalmatinci, pozneje samojedi in haskiji, popularen je tudi zlati prinašalec. Malce prestopniška mularija hoče imeti staffordshirskega terierja ali vsaj pitbula, nekaj časa je bilo velikansko povpraševanje po rotvajlerjih. Eden od razlogov za nabavo psa pa je tudi "imajo ga sosedje, imejmo ga še mi".

Je sploh pomemben povod, zakaj imeti psa?

Ne, če se človek zaveda, kakšno odgovornost s tem prevzema. Sama nekatere ljudi rada že v startu trdo postavim na tla, ko jih vprašam, ali se zavedajo približno 15-letne odgovornosti, ki jo prevzemajo s psom, in tega, da bo, zlasti mladič, če ga bodo imeli v stanovanju, tam lulal, kakal, cvilil in grizel. Se nam je že zgodilo, da so nam mladiče po dveh dneh vrnili, ker so lulali po vsej hiši. Pred nabavo živali sta potrebna temeljit razmislek in posvet bodisi z veterinarjem bodisi z bližnjim društvom za zaščito živali.

Pogosto se tudi zaplete, ko lastnik umre. V šali rada rečem: nikoli ni problem najti dediča za hišo ali posest, vedno pa je problem, kdo bo vzel psa. Ponekod, denimo v Avstriji, Italiji ali Nemčiji, kjer se zavetišča financirajo izključno iz prostovoljnih prispevkov, se dogaja, da ljudje brez ožjih sorodnikov svoje imetje prepustijo živalovarstveni organizaciji. Pri nas takega primera ne poznam.

Oskrbo živali v zavetiščih prvih trideset dni plačujejo občine, nato postanejo breme zavetišča ali jih ta dajo usmrtiti, če jim ne najdejo novih lastnikov. Kaj vi naredite s psi po 30 dneh?

Normalno čakajo na svojega človeka. Na leto uspavamo kvečjemu dva psa in, četudi je gneča v azilu, nikoli nobenega ne zavrnemo. Nam psi v zavetišču ne umirajo od starosti, saj se velikokrat zgodi, da pride človek in hoče rešiti psa, ki je najdlje v zavetišču in ki ga najbolj potrebuje. Zadnji dve leti imamo še to srečo, da smo vzpostavili navezo s tržaškim društvom proti mučenju živali, saj v Trstu in okolici ta trenutek nimajo zavetišča. Se pa tam veliko več ljudi kot pri nas odloča, da bodo imeli psa, zato po živali prihajajo k nam. Imamo tudi približno trideset ljudi iz Trsta, ki pridejo vsak konec tedna sprehajat naše pse.

Pogosto dobite poškodovane ali celo pohabljene živali?

Kar nekaj je poškodb od ovratnic, vraslih v kožo. Imeli smo tudi psa z elastiko na jajčkih, a ne vem, kaj so lastniki hoteli z njim - kastrirati ga? Še več kot telesno poškodovanih dobimo psihično zmaltretiranih živali. Nedavno smo - zaradi odvzema parcele - sprejeli nemškega ovčarja, ki ga je lastnik z metrom, verigo in šibo pripeljal do boksa. Sama imam doma že tri leta psa iz zavetišča, majhnega mešančka, ki, če se ga po naključju dotakneš z nogo ali greš prehitro mimo njega, cvili. To pomeni, da so ga brcali, saj je prenizek, da bi se sklonili in ga tepli z rokami. Še vedno se tudi dogaja, da si ljudje nabavijo psa, da jim na pomožnih poljskih objektih čuva solato. Ko je letina, so lastniki vsak dan na parceli, ko je ni, pa so živali same, zato imamo v našem zavetišču napis: Ne oddajamo psov za življenje v pomožnih poljskih objektih.

Minister za kmetijstvo je nedavno imenoval strokovni svet za zaščito živali, ki je njegov posvetovalni organ na tem področju in katerega članica ste tudi vi. Mu boste predlagali spremembo zakona o zaščiti živali?

Ne drži, kot trdijo nekateri živalovarstveniki, da je v Sloveniji na tem področju vse narobe. Veljavni zakon bi bilo treba dosledneje izvajati, a primanjkuje ljudi, ki bi to stalno počeli. Praksa je morda pokazala nekatere pomanjkljivosti, vendar se tudi s predlaganimi zakonskimi spremembami, ki so jih pripravili nekateri zaščitniki živali, ne strinjam. Ena od zamisli je, da bi čas, v katerem so občine dolžne plačevati oskrbo živali v zavetišču, s 30 podaljšali na 60 dni, potem bi jih usmrtili oziroma ohranili pri življenju samo tiste, o katerih bi tako odločila posebna komisija. Niti kot vodja obalnega zavetišča se ne čutim poklicano, da bi odločala, kateri pes bo kdaj šel na drugi svet. Če se gremo morilce, pustimo pse raje na cesti, zavetišča pa zaprimo, saj to ne bo več zavetišče, ampak komunalni pesjak, v katerem bomo sicer dosledno izvajali zakon, a bo žival v zakonsko določenem roku tam končala svoje življenje.

Ozrimo se raje h kakšnemu modelu iz civilizirane Evrope, denimo k Italiji, saj tam psa v zavetišču financirajo do njegove naravne smrti ali bolezni, zaradi katere se upravljalec v skrajnem primeru odloči za usmrtitev. V Italiji ni 30-dnevnega roka za usmrtitev, tudi zneski za dnevno oskrbo psov so znatno nižji kot pri nas in trenutno znašajo šest evrov. In bodimo odkriti, pes na dan ne povzroči več kot šest evrov stroškov. Če bomo to ustrezno uredili, bodo imeli zavetišča samo tisti, ki jim je mar za živali, tisti, ki jim gre le za denar, pa ne. Namen predloga o podaljšanju finančne obveznosti občin do zavetišč s 30 na 60 dni je zato po moje izključno ta, da bi nekateri zasebniki več zaslužili. Močno pa dvomim, da bo zaradi tega psom kaj bolje.

Koliko je živalovarstvenikom v pomoč država?

Z zakonom o zaščiti živali se je izognila denarnim obveznostim, res pa je, da je tudi v Italiji večina stroškov za zaščito živali na ramenih lokalnih skupnosti. Bi pa po moje država morala imeti rezerviran denar vsaj za izredne akcije, denimo za subvencioniranje občasnih sterilizacij mačk in za nujno gradnjo ali obnovo zavetišč. Zelo dobrodošlo je tudi materialno gradivo, kot sta brošura in zloženka o odgovornem lastništvu psov, ki sta dokaj kakovostno narejeni in ju je izdala veterinarska uprava.

Tisti, ki se ukvarjamo z živalmi, potrebujemo tudi jasne usmeritve državnih služb, ki so odgovorne za zaščito živali. Hkrati moramo biti tudi razumni, saj vsi psi ne bodo nikoli spali v postelji. A je v Sloveniji kar nekaj živalovarstvenikov, ki si le zdravijo neke frustracije. Trdne povezave med društvi za zaščito živali žal ni, probleme pa vidim predvsem pri tistih zavetiščih, ki so v zasebnih rokah in ki društev ne spustijo zraven. Menim, da bi bilo bolje, če bi vsa zavetišča upravljala društva, za njihovo uspešno delovanje pa je seveda odločilen posluh občinskih svetov in vodstva občine. Naš azil z obalnimi občinami nima nikakršnih težav, saj delamo korektno in pregledno in jih ne obremenjujemo z denarnimi izdatki, ki niso predmet pogodbe. Verjamem, da bi kakšen zasebnik azil vodil z manj denarja kot mi, a najbrž le, če bi živali 31. dan uspaval. Pa bi bilo to komu v ponos?