Dr. Blatnik je z istimi hrvaškimi partnerji že pred časom izvedel podoben projekt, v katerem so kot terapijo za osebe s posebnimi potrebami izpostavili plavanje, zato je na osnovi svojih izkušenj globoko prepričan, da gibanje otrokom izjemno koristi in da bi zato v šolah na tem področju morali nekaj spremeniti. Ko so delali analizo potreb, so ugotovili, da učitelji in vzgojitelji v času formalnega izobraževanja niso pridobili dovolj znanj in veščin, da bi s pomočjo športnih aktivnosti v vrtcih in v osnovnih šolah pospeševali integracijo otrok s posebnimi potrebami.
Z empatijo bi bilo vse lažje
Poleg učnih gradiv so zato zanje pripravili tudi spletno mesto in možnosti dodatnega izobraževanja, hkrati pa so jih opozorili, da je s pomočjo empatije vsaka novost lažje izvedljiva. Ko so denimo v Velenju pripravili festival z različnimi prireditvami, razstavami in okroglo mizo, so na ulici mimoidočim ponudili test empatije. V roke so jim dali preprosto leseno škatlico, v katero so morali z zaprtimi očmi pravilno zložiti različne geometrijske like. Na prvi pogled je igra videti zelo enostavna, vendar človeku že po nekaj sekundah zlaganja likov v primerne vdolbine postane jasno, kako dragocen je vid oziroma kako težko je slepemu človeku, ki noč in dan živi v temi.
Za škatlico za empatijo bodo vložili patentno prijavo in upajo, da jo bo preizkusilo čim več ljudi. Empatija je po mnenju dr. Blatnika v življenju izjemno pomembna. Če otroka, ki je brez roke, učimo plavati, moramo resnično razumeti, kako se počuti in kakšne so njegove omejitve zaradi invalidnosti. Če bi ljudje razumeli drug drugega, se znali iskreno pogovarjati in poslušati, bi bilo v življenju marsikaj lažje, pravi doktor fizike, ki je prepričan, da bo imel njihov projekt trajnostne rezultate. Ena izmed njihovih pobud je namreč tudi ta, da bi na vseh šolah vsaj enkrat letno v vsakem oddelku oziroma razredu naredili vaje empatije. Za slovenske šole bi bila to dobrodošla novost, ponekod v tujini pa je že ustaljena praksa z odličnimi rezultati.
Dobri zgledi iz tujine
V osemnajstih državah v ZDA imajo empatijo kot redni šolski predmet ali delavnico. Raziskave kažejo, da je v teh šolah bistveno manj nasilja in bistveno manj asocialnih oseb. Otroci so bolj motivirani za pouk, imajo boljše rezultate in so bolj socialni. Kot pravi dr. Blatnik, nam izkušnje iz tujine kažejo, da lahko z relativno enostavnimi ukrepi tudi pri nas naredimo veliko.
Ko so v času projekta obiskovali šole, so nekatere učiteljice opozorile, da imajo otroci izjemno veliko energije in da so tudi zato včasih med poukom nestrpni. »Na Hrvaškem imajo predvidene tako imenovane mikropavze, da bi se otroci za kratek čas med poukom malo razgibali, vendar se tega ne držijo. Na pristojne bomo poslali predlog, da bi v šolah povečali število ur telesne vzgoje in da bi vključili tudi ples. Dokazano je, da gibanje izboljšuje spomin in sposobnost reševanja težav,« pravi dr. Blatnik in opozarja, da je pojem, ki opredeljuje osebe s posebnimi potrebami, zelo širok. Posebnih potreb, ki potrebujejo več športa in naše empatije, nimajo samo otroci, ki imajo motnje v telesnem ali duševnem razvoju, ampak tudi tisti, ki prihajajo iz tujine in imajo zaradi nerazumevanja slovenskega jezika velike travme. Ravno zato bi morali v projektu Iris učitelji in vzgojitelji zavzeti različne, individualne pristope.
Odgovoru na naše vprašanje, ali so učitelji in vzgojitelji na učnih delavnicah pokazali navdušenje nad uvajanjem tovrstnih sprememb, se je dr. Blatnik izmuznil. Dejal je le: »Problem je, ker imamo stroge učne načrte, vendar sem prepričan, da lahko zadeve premaknemo naprej, če se bo med ljudmi o tem govorilo in pisalo. Nekoč mi je ruski znanstvenik rekel, da konservatizem pomeni, da želimo ohraniti tisto, kar že imamo, ker je to relativno varno. Vsaka novost prinaša nevarnosti in nekateri se bojijo, da bi se morali spet učiti.«
