Volk je sit in koza cela. Takole bi lahko pospremili ugotovitev športnega razsodišča v Lozani, ki je odločalo o dveh pritožbah slavne violinistke Vanesse Mae, ki je lani uresničila življenjsko željo in nastopila na olimpijskih igrah v Sočiju. Violinistka se je namreč pritožila zoper kazen Mednarodne smučarske zveze (FIS), ki ji je zaradi goljufanja v kvalifikacijah izrekla štiriletno prepoved nastopanja v alpskem smučanju. Ker FIS ni predložil utemeljenih dokazov njenega manipuliranja z izidi, so ji prižgali zeleno luč, da lahko znova zasede mesto v startni hišici, hkrati pa potrdili, da ni imela pravice nastopa v Sočiju, zato so njen dosežek razveljavili. A zanjo to, da je zasedla zadnje, 67. mesto, s 50-sekundnim zaostankom za zmagovalko Tino Maze, ni bilo nikoli pomembno.
Pridih države, v kateri je mogoče kupiti vse
Naj spomnimo, da so člani preiskovalne komisije primera Krvavec ugotovili, da se je na tekmi 19. januarja 2014 med rezultati znašla alpska smučarka, ki na tekmi sploh ni tekmovala. Ugotovili so tudi, da je bila pri rezultatih druge tekme ena smučarka uvrščena na drugo mesto, čeprav je padla, njen rezultat pa je bil izboljšan za vsaj deset sekund. Tretja huda kršitev je bila, da je bila vsaj ena tekmovalka že na progi, potem ko je starter z zamudo sprožil štoparico. FIS je ugotovil še nekaj kršitev, ki so vrgle slabo luč na slovensko smučanje, ki je imelo do tedaj v organizacijskem smislu zavidljiv ugled. Kazni so bile stroge, na seznamu kršiteljev pa so se znašli tudi štirje Slovenci, in sicer sodnik na tekmovanju Vlado Makuc, Matjaž Goltez, glavni časomerilec, Uroš Šinkovec, ki je bil starter, in pa Borut Hrobat, vodja omenjenih tekmovanj. Primer, kako je Vanessa Mae na Krvavcu dosegla normo za nastop na olimpijskih igrah, je imel seveda globalno ozadje, ki je dalo Sloveniji pridih države, v kateri je mogoče kupiti vse.
Glasba je njena največja strast
In kdo sploh je Vanessa Mae? Singapurka z britanskim državljanstvom se je že kot najstnica ponašala z vzdevkom Teeny Paganini, do danes pa je prodala 10 milijonov albumov in zaslužila 35 milijonov evrov. Toda v na videz popolnem življenju ji je zevala praznina: že kot otrok si je namreč želela postati vrhunska smučarka. Ker za uresničitev želja nikoli ni prepozno, je violino pred tremi leti postavila v kot in jo zamenjala za smuči. Še več: preselila se je v Zermatt v Švici, smučarsko meko. »Moj delovni dan se začne ob 5.30, ko počasi pijem kavo in gledam mogočni Matterhorn. Le kaj lepšega bi si lahko želela,« je dejala glasbenica, ki se je pri štirih letih učila igrati na klavir, leto kasneje pa ga je zamenjala za violino. »Glasba bo vedno moja največja strast. Toda zdaj mi ni več treba vsako leto posneti albuma, kot sem počela v mladosti. Imela sem nešteto turnej in promocij, pri 20 letih v glasbi nisem več uživala.« Glasbo, ki ji sama pravi vseživljenjska strast, je zamenjalo smučanje, vseživljenjski hobi. Navsezadnje je na smuči prvič stopila pri štirih letih. Toda pokroviteljska mama, dolgo tudi njena menedžerka, je v njej videla zgolj – glasbenico. Tako se je pri njenih osmih letih odločila, da obiskovanje običajne šole ni več za Vanesso, pri 15 letih ni smela prespati pri prijateljici, mama ji je prepovedala tudi jahanje in smučanje, saj se je bala, da bi se violinistka poškodovala in si uničila kariero. Pokroviteljsko mamo je prenašala vse do 21. leta, ko sta se razšli vse prej kot prijateljsko in še danes ne govorita.
Vrnila se je h glasbi
Nato pa je v njeno življenje stopil moški, poznavalec vin Lionel Catalan, Francoz, ob katerem se je znova začela na glas smejati. Celo ko si je med smučanjem zlomila komolec, je ni preveč skrbelo, da bi to lahko uničilo njeno glasbeno kariero. »Strah me je bilo le, da mi bo ostala brazgotina, saj sem potrebovala operacijo, med katero so mi vstavili dve kovinski ploščici.« Toda neprijazna vzgoja, ki je je bila deležna kot otrok, je pustila posledice – ne želi se poročiti, prav tako ne imeti otrok. »Ne potrebujem prstana kot dokaza ljubezni. Kar pa zadeva otroke... So prevelika odgovornost. Kaj pa če bi bilo z mojim otrokom kaj narobe? Mislim, da bi otroka raje posvojila, tako bi pomagala otroku, ki je v stiski.«
Olimpijske igre so bile zgolj sladka avantura, po kateri se je vrnila h glasbi in igranju na svojo 300.000 evrov vredno Guadagninijevo violino iz leta 1761. Samo malo pazljivejša bo morala biti pri izbiri strank, da se ne bo ponovil incident izpred štirih let, ko se je udeležila sprejema v čast čečenskega vodje Ramzana Kadirova, za igranje Vivaldijevih Štirih letnih časov dobila pol milijona ameriških dolarjev in si na glavo nakopala skupine za zaščito človekovih pravic.
