Ni veliko športnih biografij, ki se oglašujejo v stilu »kako lahko v samo 14 dneh preobrazite svoje telo in spremenite način življenja«. Sploh če gre za enega najelitnejših športov na svetu in če knjigo o sebi napiše igralec, ki je bil v času, ko jo je pisal, najboljši na svetu. In ki je tudi leto po izidu še vedno številka ena – seveda, govorimo o Novaku Đokoviću. Tudi ni veliko biografij o kakšnem športniku, kjer se njegova osebna zgodba o uspehu in bekendih prepleta z geostrateškimi igrami, metanjem bomb, analizami političnih iger, mednacionalnimi trenji, nogometnimi huligani, Mostom na Drini, Nikolo Teslo, rasizmom in Sirijo. A vsaj dve taki zdaj imamo.
Bogat nabor zakulisnih zgodb
»Pred Đokovićem so bili trije najslavnejši Srbi diktator Slobodan Milošević in vojaška voditelja Radovan Karadžić in Ratko Mladić,« je ob gostovanju Novaka Đokovića v oddaji Tonight Jaya Lena leta 2011 Chrisu Bowersu, avtorju knjige Novak Đoković – biografija, o takrat še ne številki ena svetovnega tenisa povedala teniška entuziastka in pisateljica Ana Mitrić, ena izmed okrog 40 sogovornikov in sogovornic, s katerim je govoril Bowers, komentator, pisec in biograf, ko je pripravljal knjigo o Đokoviću. Delo, ki je v slovenščini (prevod Niki Neubauer) izšlo pri založbi Učila International, sicer ni avtorizirana biografija, saj Đokovićeva družina, kot tudi sam Nole, pri nastajanju knjige ni hotela sodelovati, češ da bo po koncu kariere knjigo o sebi napisal sam.
Ni pa Bowers samo govoril z ljudmi iz sveta tenisa, športa, biznisa, medijev in politike. Tudi bral je veliko. Od Mosta na Drini do knjig, ki govorijo o razpadu Jugoslavije, nacionalizmih, vojnah in balkanskih kataklizmah. Tako v Đokovićevi biografiji izvemo vse mogoče, od geneze Srbov, črnogorsko-srbskih priimkov in zgodovine vseh vojn na Balkanu, vključno z zadnjo, ki se je končala z bombardiranjem Srbije in Beograda, do vseh zakulisnih zgodb iz teniške karavane, povezanih z Đokovićem, ki jih Bowers spremlja že 25 let. In teh zgodbic ni malo. Sogovorniki, med katerimi so iz bolj laičnega sveta tenisa tudi Goran Ivanišević, Monika Seleš, Ana Ivanović, Ivan Ljubičić, Nikola Pilić in Đokovićeva teniška mati Jelena Genčić, podrobno in analitično odkrivajo zastor teniškega življenja trenutno najboljšega igralca tenisa na svetu – od prvega treninga do zmage v Wimbledonu, letala z njegovim imenom in vloge največjega športnega ambasadorja Srbije, ki je po zmagi na odprtem prvenstvu ZDA mirno izjavil, da se ne strinja z Obamovo mislijo, da nad Sirijo pošlje humanitarno pošiljko bomb.
Da seveda o karakterni vlogi v hollywoodskem filmu Plačanci 2, kjer Nole igra ubijalca s teniškim loparjem, sploh ne govorimo. Čeprav je bil v končni različici kader, kjer Nole s teniško žogico in loparjem mlati teroriste, ki napadajo Jasona Stathama, izrezan iz filma, je Noletova zgodba, kot je prikazana v knjigi, vsekakor hollywoodska. Od Beograda, ki je po napadih F-117 žarel kot zrele mandarine, bežanja v zaklonišče in treningov v zapuščenih bazenih, trpeče družine, ki se je zaradi njegove kariere odpovedala vsemu, z očetom Srđanom povezanih bojev za oblast in prevratov na teniški zvezi in teženja novinarjem, pa učenja jezikov, kontemplacije, treningov, spoznavanja prehrane in telesa – vse do mitskih dvobojev z Nadalom, Federerjem, Murrayjem, Roddickom, Wawrinko, Tsongo in drugimi rivali.
Namesto pice sadje in oreščki
Če se opisana prva biografija o Novaku Đokoviću bere kot hollywoodski roman, ki prepleta zgodovino, politiko, vrhunski šport in zgodbo o osebnem uspehu, pa je druga knjiga, ki jo je Đoković napisal ob pomoči družbe Galvanized (podjetje se sicer ukvarja s trženjem zdravega načina življenja, prehrane in telesnih aktivnosti ter mu je, kot je povedal Đokovič, »pomagalo preliti njegovo sporočilo v uporabno, navdihujočo in spodbudno knjigo«), popolnoma drugačne vrste literatura. Serviraj za zmago s podnaslovom »14-dnevni prehranski načrt brez glutena za telesno in duševno popolnost«, ki jo je v slovenskem prevodu izdala založba Debora, bolj spominja na mešanico kakšne newagerske biblije, knjige nasvetov za popolno telo po vzoru Jane Fonda, laičnega medicinskega leksikona, priročnika o osnovah kitajske tradicionalne medicine in vseh knjig o zdravi prehrani, obogateni s popolnim tedenskim menijem in recepti najbolj zdrave hrane. Đoković jo je posvetil družini, prijateljem, strokovnemu timu in – srbskemu narodu.
Čeprav se tudi druga Noletova biografija začne z razrušenim Beogradom, 73-dnevnim bivanjem v zaklonišču, frontalnim soočenjem z ameriškim bombnikom, pravljičnim otroštvom, učiteljico Jeleno Genčić in samoanalizo telesa in duha, je Serviraj za zmago tudi knjiga, ki nazorno opiše ritem treningov, prehranjevanja in miselnih vzorcev trenutno najboljšega igralca na svetu, in obenem priročnik z nasveti, kako številka ena na svetu tudi postati. Ni nujno, da v tenisu – dovolj je, da si sam sebi številka ena, a za to je treba veliko odrekanja. Za začetek je treba očistiti žitne možgane in z jedilnika zmetati vse, kar vsebuje gluten. Nato v vrsti za odstrel sledita še mleko z vsemi derivati in sladkor, razen fruktoze, ki je v medu in sadju. Sadje mora biti seveda bio ali organsko, tudi piščanci in ribe morajo seveda pred giljotino živeti na prostem, v naravi, ne pa v baterijski škatli ali ribogojnici. Natanko tako je storil Đoković, čeprav so bili starši lastniki picerije in se je nekoč prehranjeval, kot se pač prehranjujejo Srbi – z veliko kruha, mesom in picami. Nato po knjižnem programu Novaka Đokovića sledijo preprosti načrti za fitnes, treningi za um in koncentracijo, negovanje ljubezni, masaže in tedenski prehranjevalni načrti, ki bodo v pol meseca spremenili vaše življenje brez praškov, napitkov, želejev in drugih pomagal. Upoštevati morate le to, da jeste počasi in zavestno, svojemu telesu morate dajati popolna navodila, biti morate pozitivni in upoštevati kakovost, ne količine – kot so osnovna štiri pravila prehranjevanja v priročniku Novaka Đokovića.
Čeprav je knjiga prepredena z newagersko frazeologijo v stilu »prepusti se občutkom«, »če ješ več, se boš počutil slabo«, »hrana je informacija« in podobno, se v njej skriva tudi antipotrošniška poanta: kako malo mora človek pojesti, po možnosti doma pridelane hrane, da je lahko ustvarjalen in celo med najboljšimi športniki na svetu. Vseeno Đoković po drugi strani v knjigi reklamira določene blagovne znamke zdrave prehrane, da ne omenjamo njegovih raznih sponzorskih pogodb. No, marsikateri povprečen slovenski jedec bi se verjetno zgrudil od lakote ob jedilniku, ki ga priporoča Đoković, pa četudi ne preživi več ur na dan na igrišču ali v telovadnici. Takole je videti jedilnik za torek, ki ga priporoča Đoković: za zajtrk dva decilitra vode, dve žlici medu, skleda kosmičev in sadje, za dopoldansko malico pest oreščkov in jabolko, za kosilo mešana solata s kvinojo, piščančjim mesom, jabolki in avokadom, za popoldansko malico pest pečenih mandljev s sojino omako, za večerjo pa sveža solata, piščančja juha z rižem in brancin s pirejem iz manga in papaje.
