Spletno stran je ocenila kot zelo dobro: »Tako spletna stran Kanala ob Soči kot spletna stran TIC sta pregledni, vsebujeta ogromno podatkov, morda je na spletnih straneh kraj z okolico celo zanimivejši, kot je v resnici.«
Do Kanala ni bilo na cesti opaziti nobene oznake, da se peljeta v pravi smeri. Odločili sta se namreč za najbolj slikovito pot, kar pomeni prek Idrije in Mosta na Soči. »Pot je res panoramska in prijetna, vendar le tam, kjer je cestišče urejeno, dovolj široko in varno. Sicer pa… Na tem delu poti sva namreč kar osemkrat stali in čakali pred semaforjem zaradi dela na cesti.«
Po prihodu v Kanal sta se najprej ustavili v središču na kavici v gostišču Kržičnik, kjer sta bila poleg prijazne natakarice še dva domačina. TIC, ki je tam, je bil namreč za obiskovalce zaprt, ker sta pleskarja urejala in lepšala prostor. »Pred vhodom je bilo sicer stojalo s prospekti in moram reči, da je bilo na voljo kar precej gradiva in zemljevidov. Na vratih je bil nalepljen listek s telefonsko številko; poklicali sva, vendar se ni nihče oglasil.« Zato sta v gostišču vprašali, kaj zanimivega bi si bilo mogoče ogledati v Kanalu. Natakarica je povedala, da tu živi že vse življenje, a da ni kaj veliko zanimivega. Predlagala je ogled akumulacijskega jezera pri kraju Avče, cerkve v Kanalu…
»Cerkev Marijinega vnebovzetja je res lepa,« je povedala Hana in podobno kot tuja izvidnika ni pozabila omeniti vitražev. Nato sta sedli v avto in se odpeljali do črpalne hidroelektrarne Avče, ki jo sestavljata spodnji bazen, ki je že obstoječ bazen akumulacije Ajba, in strojnica na levem bregu Soče ob spodnjem bazenu. »Poleg je tabla,« je povedala Hana, »na tabli pa nazorno razložen celoten postopek delovanja črpalne hidroelektrarne.«
Po vrnitvi v Kanal sta šli v Oštarijo Matija, ker je bila ura že pravšnja za kosilo. »V Oštariji Matija so bili vsi izjemno prijazni, odlično so naju postregli, ponudba je bila slikovita, hrana pa zelo okusna. Pokusili sva doma narejene njoke, ki so bili odlični.« Po kosilu so jima predlagali ogled zasebne muzejske zbirke 1914–1917, vendar je bil muzej zaprt. Na vratih je bila nalepljena telefonska številka, a se na klic ni nihče odzval.
Tudi galerija Rika Debenjaka je bila zaprta, a sta to vedeli, ker sta že na spletu prebrali, da je potrebna predhodna napoved. Sta pa toliko bolj uživali v sirarnici Karmen. Tudi tu je sicer potrebna predhodna najava, vendar je lastnica takoj po telefonskem klicu prihitela pred hišo, ju povabila, da vstopita, nato pa jima prijazno in zanimivo predstavila sirarno, povedala, kje se pase živina, kako delajo sir, nato pa jima še ponudila sire v pokušnjo. »Najbolj všeč mi je bil kanalčan,« je priznala Hana. Sicer so imeli naprodaj tudi kislo mleko, skuto, mleko, maslo…
Hana je pohvalila čistočo kraja in prijaznost domačinov, poudarila, da imajo zelo lep pohodniški in kolesarski zemljevid, kjer so prav vsi potrebni podatki o težavnostnih stopnjah, višinski razliki in podobno. Poudarila je, da je kar nekaj stvari, ki si jih velja ogledati in jih obiskati, ter opozorila, da je kar nekaj točk, ki jih je opazila že, ko se je s krajem seznanjala prek spleta, vendar so izjemno slabo označene poti, ki vodijo do njih. »Recimo park Ajba – prav želela sem si ga ogledati, pa ga nisem našla, čeprav sem se nekajkrat peljala po cesti, ki naj bi vodila do parka, in iskala odcep. Tudi od čebelarjev nisem nobenega našla, pa sem veliko prebrala o njih na spletnih straneh. Kaj vem… Lep kraj, prav veliko pa za turiste ni pripravljeno, ni ponudbe, ki bi pritegnila. Pa je turistov že zdaj veliko, predvsem motoristov. V tujini imajo gostilne na priljubljenih motorističnih poteh table, da so motoristi dobrodošli. Motoristi na takšnih cestah niso mladi divjaki, ampak uživači srednjih let, ki nimajo s seboj prtljage in malice, ampak le denarnico, ki jo uporabijo, ko se ustavijo.«
