Naturalizacija športnikov, ki so kot tujci nastopali ali še nastopajo pod slovensko zastavo, ni nova stvar. Od leta 1991, torej od osamosvojitve, je takih primerov že precej več kot sto, skoraj vsi pa so bili v javnosti sprejeti brez večjih dilem. Razen najnovejšega. Ameriški košarkar Bryant Dunston naj bi prihodnja štiri leta nosil dres slovenske košarkarske reprezentance. Ker devetindvajsetletnik nima prav nikakršne povezave z deželico na sončni strani Alp, se o potezi Košarkarske zveze Slovenije krešejo mnenja. Nekaterih to ne moti, saj enako že vrsto let počno marsikatere reprezentance v Evropi, drugi odločitve selektorja Jureta Zdovca nikakor ne odobravajo.
»Če na katerem igralnem mestu nisi najboljši, preprosto kupi Američana,« je pred evropskim prvenstvom leta 2011 v Litvi bentil nekdanji slovenski selektor Božidar Maljković, ki mu početje evropskih reprezentanc nikakor ni všeč. Povsem drugačno mnenje ima Jure Zdovc, saj je v njegovem košarkarskem sistemu položaj krila oziroma krilnega centra ključen, zato je zaradi pomanjkanja ustreznih kandidatov že v preteklosti dejal, da je naklonjen ideji naturalizacije. Poudariti gre, da po besedah Konjičana Dunston za igranje v slovenski reprezentanci ne bo prejel nikakršnega plačila, a mu bo slovenski potni list vseeno prinesel korist, saj tako v evropskih klubih ne bo več zasedal mesta tujca. »Košarkarsko zvezo sem prosil za uradno sprožitev vseh možnih postopkov, da bi Dunston lahko igral že na letošnjem evropskem prvenstvu,« je v sporočilu za javnost dejal Jure Zdovc, pri čemer bi utegnil naleteti na oviro.
Določba 13. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07) namreč omogoča sprejem v državljanstvo Republike Slovenije osebam, ki so dopolnile starost 18 let, če njihov sprejem koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, pod pogojem, da dejansko živijo v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in imajo urejen status tujca ter izpolnjujejo pogoje iz 4., 6., 8., 9., in 10. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ker je jasno, da Dunston v Sloveniji v svojem življenju verjetno ni preživel še niti enega dne, kaj šele zahtevanih 365, se poraja vprašanje, kako bo do izrednega državljanstva sploh prišel. Z ministrstva za notranje zadeve so nam namreč nedvoumno sporočili, da »v postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije velja za odločitev o vlogi stranke splošen rok dveh mesecev, določen v 222. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Rok dveh mesecev začne teči od dne, ko je vložena popolna vloga – ko so vlogi priložena vsa dokazila, s katerimi stranka dokazuje izpolnjevanje pogojev, ki jih za sprejem v državljanstvo predpisuje zakon.« Zaradi varstva osebnih podatkov nam informacije o konkretnem primeru niso posredovali.
V korak s trendom
Slovenske potne liste si je Košarkarska zveza Slovenije do zdaj trudila pridobiti za tiste posameznike, ki so kot mladeniči prišli v našo državo, tukaj odrasli in se športno izobrazili. »Nikoli nisem imel nobenih težav z naturalizacijo igralcev, ki so v Slovenijo prišli že zelo zgodaj, tu živeli, se razvijali in spoznali okolje, soigralce... Logično in prav je, da smo se večkrat potrudili in jim omogočili, da so igrali za našo reprezentanco. V primeru Dunstona je treba dejati, da podobno stvar počne veliko držav, tudi v naši neposredni bližini. Toda meni je bliže razmišljanje Miloša Teodosića. To je naša reprezentanca, takšne igralce imamo in z njimi lahko dosežemo to in to. Če ne moremo biti prvaki, smo lahko tretji, če ne tretji, smo lahko peti. Ne bi rad moraliziral in komur koli dajal nasvetov, a je to očitno neki trend, ki je trenutno navzoč v Evropi in svetu. S to odločitvijo gremo v korak s tem trendom,« je mnenje legende slovenske košarke Petra Vilfana, ki v času igralske kariere česa podobnega, kot je danes, ni bil vajen. Spomni se le enega samega primera, ki sliši na ime Mike Sylvester. »Šest let je moral imeti italijansko državljanstvo, ob tem pa tudi nekaj časa živeti v Italiji in tam igrati, da je lahko oblekel reprezentančni dres. Bojim se, da gremo v smeri rokometa, kjer lahko igralci vsako leto zamenjajo državljanstvo. To je zame absolutno nesprejemljivo. Upam, da bo Fiba, ki se prebuja, tudi na tem področju malo razmislila in postavila glede tega neke kriterije.«
Ko je Vilfan omenil Miloša Teodosića, je mislil na njegovo izjavo, da bo, če bo Košarkarska zveza Srbije naturalizirala katerega od tujih košarkarjev, nepreklicno prekinil reprezentančno sodelovanje, omenil pa je celo, da za Srbijo ne bi več niti navijal. »Igral sem za reprezentanco Jugoslavije in Slovenije. Takrat tujcev v njiju ni bilo. Nekdo bo rekel, da so bili drugačni časi in da so zdaj časi globalizacije ter da živimo v združeni Evropi. Toda ravno z vztrajanjem pri tem, da za reprezentanco igrajo samo igralci iz tvoje države, daješ poudarek pripadnosti in nacionalnosti. Obstaja strah, da se bo vse skupaj razvodenelo in da bodo reprezentance na koncu kot neke klubske selekcije, ki bodo pred prvenstvom enostavno pokupile določene tujce.« Ambasador evropskega prvenstva 2013 v Sloveniji je prepričan, da je trenutna situacija povezana z denarjem, sponzorji, mediji, televizijo, spektaklom, cirkusom... »Vse za čim večji spektakel, da se bo obrnilo čim več denarja. Dejansko gresta tu šport in nacionalna pripadnost v drugi plan. Ne verjamem, da se bo dalo ta trend ustaviti. Zdi se mi, da se noben s tem pretirano ne ukvarja, če se pa kdo želi, smo takoj pri tisti zgodbi, da se pojavi kapital ter takšni in drugačni interesi. Ne samo v športu, tudi na drugih področjih sta združevanje in globalnost naredila več škode kot dobrega.«
Prvi je bil McDonald
Dunston, če bo do naturalizacije prišlo, ne bo prvi ameriški košarkar v slovenski reprezentanci. Na evropskem prvenstvu 2001 v Turčiji je za izbrano vrsto nastopal Arriel McDonald, ki pa je pred tem leto dni igral za Krško, tri pa za Olimpijo in so ga ljudje prejeli za našega. Od naturaliziranih košarkarjev so v dresu z državnim grbom nastopali še Aleksandar Ćapin, Jurica Golemac, Hasan Rizvić, Emir Preldžić, Mirza Begić in Alen Omić. Slovenija je največ medijske pozornosti požela leta 2002, ko je izdala potni list takrat 42-letni jamajški zvezdnici Marlene Ottey, ki pa nato do vrhunskih uspehov ni več prišla. So pa zato zgodbo na velikih tekmovanjih požirali poročevalci, ki so tako po svetu širili besedo o naši državi.
Naturalizirana Slovenka je tudi Atletinja Marija Šestak, ki je državljanstvo dobila leta 2006, od takrat pa osvojila dve kolajni na največjih dvoranskih prvenstvih. »Če bi kot športnica ostala v Srbiji, bi bilo moje atletske kariere zagotovo konec leta 2004, ko sem zaradi katastrofalnih razmer nehala trenirati,« je priznala. Leta 1994 je prva slovenska evropska prvakinja v atletiki postala Britta Bilač, sicer rojena Nemka, ki je naš potni list dobila, potem ko se je po poroki z možem Borutom preselila v Slovenijo in začela leta 1992 trenirati v AK Olimpija. »Nikoli nisem imela občutka, da sem nezaželena, ker sem iz tujine. Prej nasprotno. Imela sem občutek, da so ljudje veseli, ker sem se odločila priti v Slovenijo,« razlaga. Poseben primer je rokometaš Sergej Rutenka, ki ima tri državljanstva – poleg beloruskega še slovenskega in španskega, a za državo s Pirenejskega polotoka nikoli ni igral. Primer naturaliziranega športnika je imela tudi nogometna reprezentanca v Aleksandru Rodiću, slovenska smučarska reprezentanca v Josefu Stroblu, hokejska v Stanleyju Reddicku in Valeriju Šahraju, v tekvandoju nastopa Franka Anić, da biatlonskega šampiona Jakova Faka niti ne omenjamo.
