Pred nekaj meseci je tednik Spiegel močno razburkal nemško javnost z ugotovitvami, da se toplotna izolacija stavb nemškim lastnikom pogosto ne splača in je celo okolju škodljiva. Študije dokazujejo, da so stroški toplotne izolacije pogosto višji, prihranki energije pa nižji od obljub in pričakovanj, so zapisali avtorji članka. Posebej so izpostavili analize nemškega združenja lastnikov nepremičnin Haus & Grund, ki šteje okoli 900.000 članov in je v preteklih letih pod drobnogled vzelo številne sanacijske projekte. »V nasprotju s kampanjami vlade združenje trdi, da se toplotna izolacija splača le, če jo izvedemo na neobnovljeni hiši iz zgodnjih povojnih časov, ki jih v Nemčiji skorajda ni več,« je poročal tednik.
Svetloba, ptiči in strupeni premazi
Hkrati je navajal, da izolirane fasade prebivalcem prinašajo še druge nepričakovane težave, kot so pomanjkanje dnevne svetlobe v prostorih zaradi nepredvidenega povečanja debeline sten, ptičje luknje in tudi gnezda v stiropornih fasadah. Strokovnjaki za odpadke se po navedbah Spiegla sprašujejo, kje bodo končale silne količine stiropora, ko bo fasade po 20 ali 25 letih treba zamenjati. Zdravstveni strokovnjaki pa se držijo za glavo zaradi strupenega protipožarnega zaščitnega sredstva HBCD, s katerim je premazana večina stiropornih izolirnih plošč v državi.
Slovenija sicer ni Nemčija. Starost in stanje slovenskega stavbnega fonda se razlikujeta od nemškega, standardi in načini gradnje v obeh državah niso bili enaki, tako kot še danes niso enake cene energentov, obrestne mere, cene ponudnikov energijske prenove. Navsezadnje tudi o problemih s ptiči v fasadah v Sloveniji še nismo poročali.
A vendarle se postavlja vprašanje, ali in za katere stavbe ter kakšna energijska prenova se splača v Sloveniji. Temo je načela tudi Inženirska zbornica Slovenije (IZS), ko se je na aprilskem strateškem forumu spraševala o (ne)primernosti stavb za energijsko prenovo. Potrebovali bi enotna merila, po katerih bi lahko presojali smiselnost posamezne prenove, je poudaril predsednik komisije za trajnostno gradnjo pri IZS Mitja Lenassi in hkrati pozval k razmisleku o znižanju minimalnih tehničnih zahtev pri prenavljanju. »Najbolj presenetljiva je ugotovitev ministrstva za infrastrukturo, da se prenova po zdaj veljavnih minimalnih zahtevah iz pravilnika o učinkoviti rabi energije Pures 2010 ne splača in se torej investicija v ukrepe ne povrne,« je pojasnil Lenassi.
Kruta ekonomska logika je neumna
To ugotovitev je ministrstvo zapisalo v osnutek akcijskega načrta za skoraj ničenergijske stavbe, a jo je v končni verziji dokumenta zamenjalo s pojasnilom, da je strošek celovite in delne prenove stavb po predpisanih minimalnih standardih vendarle znotraj ekonomsko opravičljivega okvira. Prvotne ugotovitve Gradbenega inštituta ZRMK so bile zgolj preliminarne, sledeča resna študija inštituta pa jih je ovrgla, so pojasnili na ministrstvu.
Oba, ministrstvo in inštitut, smo prosili tako za konkretno študijo kot za preliminarne izračune, a nam jih nista posredovala. Prav tako smo ju zaprosili za poenostavljene izračune, ki bi pokazali, v katerih primerih je energijska prenova (ne)smiselna oziroma kakšne stroške in prihranke ter vračilno dobo lahko lastnik tipične slovenske hiše oziroma večstanovanjske stavbe pričakuje ob odločitvi za energijsko prenovo. Ministrstvo se po lastnih pojasnilih ukvarja zgolj s strateškimi in zakonskimi vprašanji, zato so nas napotili na ZRMK, kjer pa po besedah predsednika uprave Igorja Janežiča tako podrobnih podatkov o strukturi in učinkih prenove nimajo pripravljenih.
Da se po kruti ekonomski logiki celovita energijska prenova ne splača, sicer pritrjuje tudi pomočnik direktorja Zavoda za gradbeništvo Friderik Knez. »Po navadi se prvi ukrep najbolj splača ne glede na to, kateri je, drugi prinese že manj prihrankov, tretji še manj. Sam sem recimo z menjavo toplotnega vira – konkretno z vgradnjo toplotne črpalke – stroške za energijo znižal za trikrat, s prenovo fasade, ki je sledila, pa le še za 10 odstotkov. Toda narobe bi bilo reči, da se slednja ne splača.«
Sistematičnega gradbenega svetovanja ni
Kajti zgolj ekonomsko preračunavanje je po Knezovih besedah neumno. Celovita prenova prinaša še kup drugih koristi: večje bivalno udobje, večjo energetsko neodvisnost, manjše tveganje za energetsko revščino oziroma prizadetost ob morebitni dražitvi energentov ali višanju dajatev, višjo vrednost nepremičnine. »Ker je bila prenova fasade drugi ukrep, se mi bodo stroški z njo povrnili šele čez 20 let. Toda znebil sem se vseh toplotnih mostov (mest na fasadi, na katerih je prehajanje toplote večje, op. p.) in nimam več nobenih težav s plesnijo. Zame je to veliko vredno,« pripoveduje.
Kot še pravi, je smiselnost celovite ali delne prenove v veliki meri odvisna od trenutnega stanja objekta. Generalno gledano so kandidati za prenovo vsekakor objekti, v Sloveniji grajeni pred letom 1980, medtem ko tisti, grajeni po letu 2000, sanacijskih posegov praviloma ne potrebujejo. »Stavbe iz vmesnega obdobja je treba presojati vsako posebej.«
In kdo lahko lastniku nepremičnine pri tem pomaga? Sistematičnega gradbenega svetovanja v Sloveniji ni, zato ostanejo uvodne informacije na energetski mreži Ensvet, internet in drugi mediji ter zasebni svetovalci in ponudniki prenov.
