Birokratizacija vodne stroke kot rešitev za boljše upravljanje voda?

Da bi uredilo in izboljšalo celoten sistem upravljanja voda, je ministrstvo za okolje in prostor na poziv vlade pripravilo predlog sprememb zakona o vodah. V omenjenem predlogu je zapisano, da mora biti sistem celovitega upravljanja voda »ustrezno organiziran in kadrovsko pokrit na nacionalni, regionalni in lokalni ravni na eni strani, ter mora zagotavljati pogoje za učinkovito izvajanje javne službe, izvajanje investicij, sodelovanje s stroko in deležniki na drugi strani«.

Trenutna institucionalna organiziranost in delitev nalog na področju upravljanja voda je razpeta med delovanje ministrstva za okolje in prostor ter dveh osrednjih institucij, in sicer Agencije Republike Slovenije za okolje ter Inštituta za vode Republike Slovenije. Agencija za okolje z območnimi pisarnami po Sloveniji skrbi za spremljanje stanja okolja, zbiranje podatkov ter upravne postopke s področja upravljanja voda, Inštitut za vode pa predstavlja osrednjo strokovno institucijo, ki opravlja strokovno-razvojno delo in svoje delo osredotoča zlasti na pripravo ustreznih strokovnih podlag, ki jih od Slovenije zahtevajo evropske direkcije s področja upravljanja voda.

Osrednji ukrep, ki ga predvideva omenjeni predlog zakona o vodah, je ustanovitev Direkcije za vode Republike Slovenije, ki naj bi začela delovati z januarjem 2016. Z ustanovitvijo omenjenega organa bi se na ministrstvo za okolje prenesle določene pristojnosti, ki so sedaj v domeni Inštituta za vode Republike Slovenije ter Agencije Republike Slovenije za okolje. Ob tej nameri države, da ustanovi novi organ upravljanja, se seveda porajajo vprašanja, ali je ustanovitev direkcije dejansko korak k boljšemu sistemu upravljanja voda ali pa gre pri tem za reorganizacijo, ki je bolj uradniške kot pa strokovne narave.

Pomisleki o predlaganih spremembah se pojavljajo iz več razlogov.

Kot prvo se zdi, da predlagane spremembe ne naslavljajo oziroma rešujejo ključnega problema upravljanja voda, ki zadeva v prvi vrsti pomanjkanje denarja za pripravo in izvajanje operativnega programa upravljanja voda. K temu je treba dodati tudi kadrovsko podhranjenost območnih pisarn agencije za okolje, ki skrbijo za urejanje voda na lokalni ravni ter s tem za izvajanje potrebnih ukrepov. Rezultat vseh teh dejavnikov je trenutni položaj, kjer letni programi urejanja voda zaradi pomanjkanja sredstev niso realizirani oziroma kjer so programi dela prilagojeni razpoložljivim sredstvom, ne pa dejanskemu stanju in potrebam. Pogoj za uspešno in boljše upravljanje voda je tako predvsem izboljšanje učinkovitosti izvajanja operativnih programov upravljanja voda, ki izhajajo iz potreb na terenu, ter kadrovska okrepitev območnih pisarn na lokalni ravni. Trenutni predlog spremembe zakona o vodah se v prvi vrsti loteva reorganizacije strokovnega dela na področju urejanja voda, za katerega sedaj skrbi Inštitut za vode Republike Slovenije. S prenosom dela pristojnosti ter zaposlenih z Inštituta za vode na novoustanovljeno direkcijo se bo poseglo v strokovno in neodvisno delo na področju urejanja voda ter v sam obstoj Inštituta za vode na eni strani, po drugi strani pa se bo upravljanje voda le še bolj centraliziralo, birokratiziralo in politiziralo. Namesto da bi država krepila in razvijala vodnogospodarsko stroko, namerava z omenjeno spremembo zakona strokovne delavce Inštituta za vode premestiti na uradniška mesta in tako okrepiti predvsem število uradnikov na ministrstvu.

Drugi pomislek o učinkovitosti predlaganih sprememb na področju upravljanja voda izhaja iz tega, da v pripravo novega celostnega sistema upravljanja voda ni bila vključena stroka, ki ve, kje so trenutno največje pomanjkljivosti v učinkovitosti dosedanjega sistema upravljanja voda. Prav tako predlog ni bil nikjer celostno predstavljen, da bi se lahko vodarska stroka nanj kritično odzvala. Vse to spominja na stanje po letu 1990, ko je država razbila dotedanjo dobro organiziranost vodnega gospodarstva v obliki Zveze vodnih skupnosti Slovenije in se je vodnogospodarskemu področju začelo namenjati vedno manj denarja za učinkovito delovanje. Leta 1991 je država ustanovila Republiško direkcijo za varstvo okolja in urejanje voda, ki pa jo je leta 1994 ukinila. Leta 2002 se je s sprejemom zakona o vodah organiziralo upravljanje voda v obliki, kot jo poznamo danes. Za vse oblike organiziranja institucionalne ureditve urejanja voda po letu 1991 je značilno, da so priprave vedno potekale ločeno od stroke in po interesu vladajoče politike in njenega financiranja vodnega gospodarstva. V objavljenem predlogu spremembe zakona o vodah ni nikjer jasneje predstavljen celovit sistem upravljanja voda na državni, regionalni ter lokalni ravni, ki bi zagotavljal strokovno in kvalitetno upravljanje voda, čeprav naj bi bil to glavni cilj spremembe zakona. Prav tako ni jasno opredeljen način delovanja direkcije. Ob tem se zdi, da se ministrstvo namesto ustrezne kadrovske in finančne krepitve upravljanja voda, zlasti izvajanja operativnih programov na lokalni in regionalni ravni, ki je bila doslej najbolj šibka točka učinkovitega upravljanja voda, loteva posegov v celovitost obstoječega strokovnega dela, ki ga za ministrstvo za okolje in prostor opravlja Inštitut za vode.

Tako se zdi, da je ozadje predlaganih sprememb zakona mnogo bolj stvar političnih interesov na ministrstvu kot pa strokovno oblikovanih sistemskih rešitev, ki bi vzpostavile učinkovito delovanje vodnega gospodarstva v Sloveniji.