Nadzorniki Slovenskega državnega holdinga (SDH) bodo jutri ponovno razpravljali o prodaji 75-odstotnega državnega deleža v Telekomu Slovenije. Čeprav se takrat izteče tudi rok, ki ga je državi postavil edini ponudnik, britanski finančni sklad Cinven, še vedno ni jasno, ali ne bodo nadzorniki vročega kostanja odgovornosti za (ne)prodajo spet vrnili na mizo vlade. Ta je namreč z odločitvijo, da zadnjo besedo o privatizaciji Telekoma spet prepusti SDH, zelo verjetno kršila zakonodajo. Obenem naj bi Cinven v zadnjih dneh spreminjal tudi pogoje iz ponudbe, ki naj bi končno ponujeno ceno še znižali.
Pred jutrišnjo sejo nadzornega sveta SDH, ki jo je njegov predsednik Samo Lozej sklical za popoldne, se gordijski vozel pravnih in drugih nejasnosti med vlado Mira Cerarja in krovnim upravljalcem državnega premoženja vedno bolj zapleta. Kot je znano, je vlada po nedeljski, več kot osem ur trajajoči seji organom SDH naročila, naj »nadaljujejo postopek«, torej naj sami sprejmejo tudi odločitev o prodaji.
A s tem je zelo verjetno pohodila več predpisov z zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1) na čelu. Ta v 281. členu določa, da je končna instanca odločanja o posameznem poslu pri gospodarskih družbah njihova skupščina. V primeru SDH torej vlada. »Če nadzorni svet zavrne soglasje, lahko uprava zahteva, da o soglasju odloči skupščina,« navaja zakon. Prav to bi se moralo zgoditi pri Telekomu, saj so s tem namenom v SDH sklicali tudi skupščino. Četudi 293. člen istega zakona skupščini daje pravico, da odloča o vprašanjih vodenja poslov, ko to zahteva poslovodstvo, pa se je vlada pri Telekomu tej pravici odrekla.
To vse bolj odpira vprašanje, ali je pri odločanju o prodaji enega najpomembnejših državnih podjetij ravnala kot dober in skrben gospodar. Ne le zato, ker si je za (ne)odločitev o prodaji Telekoma vzela »le« eno sejo časa, prav tako pa naj na mizi ne bi imela končne različice kupoprodajne pogodbe.
Vlada z neodločanjem čez rob zakona
Vrnimo se v maj 2013. Takrat je vlada Alenke Bratušek sklep o prodaji državnih deležev v petnajstih podjetjih, med katerimi je bil tudi Telekom, še pred odločanjem v državnem zboru dopolnila s pojasnilom o razlogih za odprodajo posameznih naložb. Pri Telekomu so bili našteti trije: pridobitev strateškega investitorja, ki bo dolgoročno zagotavljal učinkovito upravljanje, pozitiven vpliv na razvoj sektorja elektronskih komunikacij in doseganje najvišje mogoče prodajne cene državnega deleža.
Pri dveh od treh razlogov vlada ni odigrala vloge, ki bi jo kot dejanski lastnik deleža v Telekomu morala. V nedeljo namreč ni ponudila odgovora na vprašanje, ali je Cinven strateški vlagatelj ali ne, prav tako pa SDH v postopku, v katerem je zavezujočo ponudbo oddal le en ponudnik, zagotovo ni mogel iztržiti najvišje mogoče cene. Vlada je tako vprašanje strateškosti odpravila z utemeljitvijo, da gre za pojem, ki ni pravno opredeljen. To pomeni, da bo ta presoja ob vsakem prodajnem postopku prepuščena izključno SDH. »Gre za stvari, ki bi jih morala razčistiti vlada. SDH ni lastnik državnih delnic Telekoma, ampak le njihov upravljavec,« nam je dejal vir blizu SDH. »Kot lastnik evropskih telekomunikacijskih operaterjev smo kredibilen in potrpežljiv vlagatelj,« so že pred dnevi zatrdili v Cinvenu.
Nagrada državi za odločitve njenih regulatorjev?
Druga zgodba je struktura cene. V zadnjih dneh so se razširile informacije, da naj bi Cinven skušal ceno, ki jo je ponudil za Telekom, dodatno zbiti s popravljanjem nekaterih pogojev iz svoje ponudbe. Uradne potrditve teh informacij nam včeraj popoldne ni uspelo pridobiti. Poročali smo že, da osnovna cena za delnico (brez dividend) znaša sto evrov, k temu pa je treba prišteti še dodatke, povezane z različnimi odložnimi pogoji, razpletom odškodninskih tožb in izboljšanjem tržnih razmer. Po naših informacijah so pogoji nekaterih od teh dodatkov precej nenavadni. Dodatnih 2,5 evra na delnico Telekoma naj bi tako država iztržila, če bi Cinvenu uspelo pridobiti vzvode upravljanja v T-2. To določilo bi se lahko izkazalo za sporno, mogoče ga je namreč razumeti kot plačilo državi, če bodo njeni regulatorni organi soglašali z lastniškim povezovanjem Telekoma in T-2, kar bi s stališča konkurenčnega prava skoraj zagotovo pomenilo motnjo na trgu. Cinven je že med kandidati za nakup terjatev do T-2, ki jih prodaja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), kar prej omenjenemu določilu daje še dodatno razsežnost.
Tudi zato ni mogoče izključiti možnosti, da bodo nadzorniki SDH žogico pri Telekomu jutri spet vrnili vladi. Že v četrtek so opozorili tudi na nejasnost pri razdelitvi tveganj, povezanih s sodnimi spori in konkurenčnimi postopki, ki tečejo zoper Telekom. Pogodba o prodaji Telekoma zajema mehanizem razdelitve teh tveganj, njegov sestavni del pa je jamstvo za morebitne Telekomove obveznosti. Po neuradnih informacijah naj bi nadzorniki SDH pred odločanjem ministrstvo za finance (na seji ga je zastopal državni sekretar Metod Dragonja) zaprosili za potrdilo o obstoju tega jamstva, a ga niso dobili. Prav tako ostaja odprto vprašanje, ali lahko takšno jamstvo odobri vlada sama ali pa za to potrebuje soglasje državnega zbora.
