Iz virov blizu vlade in nadzornega sveta SDH je mogoče razumeti, da vlada pred sejo precejšnja negotovost o pravnih in drugih pristojnostih posameznih odločevalcev v tem privatizacijskem postopku. Medtem ko je vlada po včerajšnji maratonski seji vroč kostanj odgovornosti za odločanje o prodaji spet vrnila nadzornemu svetu SDH, tam po dostopnih informacijah še vedno menijo, da bi morala končno odločitev o prodaji sprejeti vlada kot skupščina SDH. »Nismo lastnik Telekoma Slovenije, temveč zgolj upravljalec deleža, ki je v lasti države,« nam je dejal vir blizu SDH.

Znano je, da nadzorniki SDH v četrtek ponoči niso prižgali zelene luči za prodajo Telekoma. Čeprav so prodajo delnic v »danih okoliščinah ocenili kot primerno in ekonomsko utemeljeno«, soglasja niso dali zaradi več razlogov, med drugim tudi zaradi nejasnosti o razdelitvi tveganj, povezanih s sodnimi spori. Teh nejasnosti je iz dneva v dan več. Če je nadzorni svet SDH opozoril, da britanski finančni sklad Cinven ni strateški kupec, drugače menijo v vladi. Ta je namreč ugotovila, da pravne definicije pojma strateškega lastnika v zakonu, ki določa delovanje SDH, sploh ni. Prav tako številni dvomijo, da je do izteka roka veljavnosti ponudbe, ki ga je prejšnji teden postavil Cinven, sploh mogoče izpeljati vse potrebne formalnopravne korake. Prodajo morajo potrditi vsi upravni in nadzorni organi konzorcija, v katerem so Republika Slovenija, SDH in Modra Zavarovalnica. Prav tako mora uprava Telekoma po nalogu vlade pripraviti opcijsko pogodbo, s katero bi si država zagotovila predkupno pravico za nakup stoodstotnega deleža družbe Soline.

SD: prodajo Telekoma Slovenije bi bilo treba ustaviti

V SD vztrajajo, da bi se postopek prodaje Telekoma Slovenije moral zaustaviti. Kot je v poudaril predsednik SD Dejan Židan, je ponujena cena za Telekom tako zelo nizka, da se morebitna pogodba ne bi smela imenovati kupoprodajna, ampak darilna.

Po njegovih besedah sicer vlada v nedeljo niti ni imela formalnih vsebinskih možnosti za odločanje o soglasju k prodaji Telekoma. Osnova za kakršno koli odločanje nadzornega sveta ali skupščine so namreč vse informacije, te pa so znane, ko je parafirana kupoprodajna pogodba, je pojasnil. Zato se tudi sprašuje, kako je sploh mogoče, da bi nadzorni svet odločal o tem.