Osmošolec, ki se je po pomoč obrnil celo na varuhinjo človekovih pravic, se je zaradi ocenjevanja znašel v hudi stiski. Skupaj s sošolci je bil vprašan pri predmetu glasbena umetnost. Prepričan je, da mu je učiteljica zastavila težja vprašanja, kot jih je nekaterim drugim, na koncu pa njegovo znanje tudi slabše ocenila.
Ker je bil učenec nad dogajanjem in oceno razočaran, je po uri skupaj s sošolcem obiskal šolsko svetovalno delavko. Ta je dečka zavrnila z izgovorom, da ona za rešitev tovrstnih težav ni pristojna, in mu svetovala, da je najbolje, da se pomiri. Čeprav ga je to še dodatno zbodlo, si ravnatelju ali razredničarki ni upal povedati za svojo stisko. Ta je bila širša od nezadovoljstva z oceno: učenec se ne strinja, da drugi učenci sodelujejo pri oblikovanju ocene, saj so s tem večkrat izpostavljeni zameram tistih, za katere predlagajo oceno, če ta ni v skladu z njihovimi pričakovanji.
So učenci lahko ocenjevalci?
Na ministrstvu za izobraževanje so nam pojasnili, da je sicer učitelj pri ocenjevanju znanja avtonomen, upoštevati pa mora predpise, ki urejajo preverjanje in ocenjevanje znanja ter napredovanje učencev v osnovni šoli. Opozorili so na pomembno razliko med ocenjevanjem znanja in med javnostjo tega ocenjevanja. Pri ocenjevanju znanja učitelj ugotavlja in vrednoti, v kolikšni meri učenec dosega v učnem načrtu določene cilje oziroma standarde znanja. To lahko stori le sam, ne ob pomoči učencev. V opisanem primeru pa gre po mnenju ministrstva za nekaj povsem drugega – za javnost ocenjevanja pred učenci oddelka oziroma učne skupine. Ta pa je, kot je razbrati iz pojasnil ministrstva, eno od načel za preverjanje in ocenjevanje, ki jih predpisi s tega področja omenjajo.
Nekoliko drugače dogodke razume varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Razume tako stisko učenca, ki ga ocenjujejo sošolci, kot prizadevanje učiteljice, da bi ocenjevala pravično: »Sooblikovanje ocene sošolcev res lahko povzroči osebne zamere, jezo, celo maščevalnost posameznega učenca.« Kljub temu so imeli sestavljalci predpisov po mnenju varuhinje v mislih predvsem problem, povezan z morebitnim krivičnim ocenjevanjem učenca, ki učitelju ni simpatičen. »Zato naj bi mu bilo sodelovanje učencev pri oblikovanju ocene v pomoč, da ocena ne bi mogla biti krivična – prenizka ali previsoka.«
Skoraj polovica pritožb utemeljena
Da so šolske ocene pogosto kamen spotike tako za učence kot njihove starše, kažejo tudi prijave šolski inšpekciji. Ta je v preteklem koledarskem letu prejela 18 pritožb, povezanih z domnevnimi nepravilnostmi pri (pisnem in ustnem) ocenjevanju znanja v srednji šoli – v skoraj polovici primerov so inšpektorju ugotovili, da je bila pritožba utemeljena. Zaradi ocenjevanja v osnovnih šolah pa so prejeli 39 pritožb in v še nekoliko višjem deležu ugotovili, da so imeli pritožniki prav.
Sicer pa strokovnjaki s področja izobraževanja vse pogosteje podvomijo o ustreznosti ocenjevanja v osnovnih šolah. To vprašanje se je sprožilo predvsem v povezavi z ustreznostjo zgolj formativne vloge nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) ob koncu osnovne šole. Kljub temu da učenci za NPZ pogosto niso ustrezno motivirani, saj rezultati praviloma ne vplivajo na njihov vpis v srednjo šolo ali na njihove končne ocene v devetem razredu, imajo ocene nacionalnega preizkusa precej večjo napovedovalno vrednost učenčeve uspešnosti pri nadaljevanju šolanja kot pa šolske ocene. Te so namreč premalo raznolike in največkrat (pre)visoke. Nova ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič se do NPZ in (včasih) spornega šolskega ocenjevanja še ni opredelila.
