»Ko sem se dobrih 15 kilometrov pred ciljem moral ustaviti zaradi okvare kolesa, sem vedel, da me lahko le še čudež vrne med najboljše. To mi je tri kilometre pred ciljem sicer uspelo, a ubežnika sta bila neulovljiva. Ja, Milano ni Trst. Škoda, da se ni ponovilo. Več sem pričakoval od tega Gira. A tako je s kolesarstvom. Enkrat ti uspe, enkrat ne, treba je gledati naprej. Po drugi plati sem vesel, da je konec,« je Luka Mezgec še ves zadihan opisal milanski zaključek 98. izvedbe Giro d' Italia. V nasprotju s tradicijo parade šampionov niso bili v ospredju sprinterji, ki so se s Kamničanom (6. mesto) udarili le za tolažilno tretje mesto. Pozornost sta jima ukradla ubežnika, Avstralec Luke Durbridge (GreenEdge) in Belgijec Iljo Kaisse (Etixx), ki je kot specialist za dirkališče na koncu v sprintu premagal avstralskega mojstra za vožnjo na čas. Glede na potek kariere je bil Keisse prve velike zmage vesel vsaj toliko kot zmagovalec skupne razvrstitve Alberto Contador.
Mezgec je veljal za enega glavnih favoritov za zaključno etapo. Slednja ima na vseh velikih dirkah poseben ugled. Kljub padcu v petek je bil Kamničan pripravljen za zadnjo od petih priložnosti, kolikor jih je predvidel, in šestkrat končal med deseterico. Nikoli ni šlo po idealnem scenariju. Čeprav je kot nekdanji gorski kolesar laže preživel zahtevne gorske etape, mu splet okoliščin znova ni bil naklonjen. Okvara kolesa, taktiziranje ekip z najboljšimi sprinterji, ovinkasta trasa, pisana za posameznike, in skromnejša pomoč ekipe niso šli po tržaškem scenariju. »Želja je bila, a to je seveda premalo. Najprej okvara napere, zaradi katere mi je obroč drgnil po zavorah in sem moral obročnik zamenjati. Ko sem lovil, sem ob robu ceste videl še nenormalno veliko ostalih z istimi težavami, tudi tekmece Vivianija, Hausslerja in še nekatere. Razumljivo, da naši tedaj spredaj niso lovili ubežnikov, niti Sky, niti IAM. Sam sem pokuril ogromno energije, da sem sploh ujel glavnino in se potem s težavo prerinil v ospredje. Pri tem mi je veliko pomagal tudi Grega Bole, ko me je opazil v težavah. Slovenci smo tokrat znova stopili skupaj. Žal je bilo vse zaman. Tudi trud moje ekipe. Ostali so se preveč gledali med seboj. Večji motiv jim je pomenil boj za rdečo majico najboljšega sprinterja med Giacomom Nizzolom in ostalimi. Škoda, a taka je pač pestrost interesov znotraj karavane,« se je Luka Mezgec ob opisu zakulisja moral sprijazniti s šestim mestom. Vrhunec je bilo tretje mesto v 17. etapi in za šalo tudi osvojena maskota volka za zadnjega v najtežji petkovi etapi do Cervinie.
V Milanu se je še osmič na letošnjem Giru zgodilo, da so slavili nefavorizirani ubežniki. Tovrstni potek je zagotovo posebnost dveh desetletij med tritedenskimi dirkami. To je med drugimi izkoristil tudi Jan Polanc, slovenski junak Gira. »Končno smo na cilju. Spet sem izkusil nekaj novega. Tudi veliko lepega in dobrega se mi je zgodilo. Samo pozitivne stvari. Če odhoda v San Remo sprva nisem bil najbolj vesel, je zdaj vse drugače. Na Giro nisem šel optimalno pripravljen. Morda sem tudi zaradi tega v zadnjem tednu zbolel. Ko telo oslabi, pade tudi odpornost. No, zadnje dni je bilo že bolje. Danes sem celo pomagal, da bi glavnina ujela ubežnike, a od nas malih in lahkih ne gre pričakovati, da bi zmogli 60 kilometrov na uro. Tudi naš sprinter Modolo je bil na meji,« je zaključek opisoval Jan Polanc, član ekipe Lampre s kar štirimi etapnimi zmagami. 23-letni Kranjčan je med mladimi kolesarji končal sedmi. Časovni zaostanek (dve uri in 53 minut) za junakom zadnjih gorskih etap Fabiem Arujem, zmagovalcem do 26 let, pa je eden od dokazov, kako brutalno zahtevna je bila tritedenska preizkušnja. »Časovne razlike so zares ogromne. Tudi Formolo kot drugi je nazadnje zaostal za skoraj dve uri. Mladi potrebujemo čas, da se navadimo trpeti vsak dan. Treba je trpeti vsak dan,« je dodal. Leta 1986 je Primož Čerin kot prvi Slovenec na Giru med mladimi končal tretji, z zaostankom petnajstih minut.
Letos je le 18 kolesarjev končalo z zaostankom pod eno uro. »Končno. Končno. Zadnji dve etapi sem preživel v hudih mukah in bolečinah. Ampak se je splačalo,« je bil zgolj ciljne črte vesel tudi Grega Bole (CCC Sprandi), še vedo z obliži od padca v četrtkovi etapi. Da tako zahtevne tritedenske dirke še ni vozil, je priznal tudi Avstralec Adam Hansen, ki ima kot edini za sabo že enajst tritedenskih dirk zapored: »Vuelta je sprehod po parku proti temu Giru.«
Tudi Albertu Contadorju, ki je bil z izjemo enega dne gospodar rožnate karavane, ni bilo niti malo lahko. Ko je včeraj v Milanu sestopil z rožnatega »specializeda«, je bila zlata lovorika v njegovih rokah, z ženo Macareno se je upravičeno lahko zavrtel, šef Oleg Tinkov z roza frizuro pa je že pred ciljem s penino zalival milanske ulice. Pomočniki iz ekipe Tinkoff Saxo so si oddahnili. »To je bil zelo zahteven korak zame, a nikoli nisem bil v strahu za zmago,« je Alberto Contador dal vedeti po sobotni zadnji gorski etapi v Sestrieru. Proti Astani, daleč najmočnejši ekipi na dirki, je moral dirkati z glavo in včasih prepustiti nekatere priložnosti za etapno zmago, da je lažje ohranil stvari pod nadzorom. Največja tekmeca Fabio Aru in Mikal Landa sta predzadnji dan uspela časovni zaostanek prepoloviti, a krize nista zmogla unovčiti. Junak Fabio Aru se je kljub dvema etapnima zmagama Contadorju lahko le priklonil: »Nisem niti mislil, da bom ogrozil roza majico. Contador je velik šampion in zasluženo zmagovalec. Sam moram dobiti še veliko izkušenj, denimo izboljšati vožnjo na čas, če bom kdaj želel osvojiti Giro.«
Revolveraš je sobotno krizo iskal le v pomanjkljivi hidraciji, a proti Sestrieru se je v vsej luči pokazala največja slabost Španca – podpora moštva Tinkoff. »Z ekipo smo skozi celotni Giro porabili veliko več energije, kot sem želel in pričakoval. Bilo je bolj zapleteno, kot smo pričakovali. Po še posebej v zahtevnem zadnjem tednu, in to sem tudi plačal,« je priznal Alberto Contador. »Vedel sem, da je prednost pred Arujem dovolj velika. Ni bilo nobene panike. Dogajanje smo imeli pod nadzorom. Kljub temu, da je bila Astana zelo močna, velikokrat je bilo tudi po pol njihove ekipe v skupini, me to ni zmedlo. Ne glede na to, kako so bile stvari videti v razmerju do naše ekipa, pa lahko rečem, da brez njih ne bi zmagal,« je dal vedeti po sedmi zmagi na velikem touru. Sam šteje dve več, tudi Giro 2011. »Mislim, da večina ve, da sem Giro zmagal trikrat. Verjetno vsi, ki so tisto dirko 2011 videli in vsi kolesarji.«
In takoj daje vedeti, da je Giro 2015 prvi korak proti Tour de France in velikem enoletnem dvojčku. »Privoščili si bomo le dobro večerjo. Priprave na Tour se tudi pri prehrani pričnejo takoj zdaj.«
