»Počutim se čudno in težko dojemam, kaj mi je uspelo. Ne verjamem, da bom lahko zaspal to noč. Dolgo sem čakal na prvo zmago med profesionalci. Čudovit občutek, če je to na tako ugledni dirki, kot je Giro. Nekaj posebnega. Čudovito,« ni mogel verjeti Slovenec Jan Polanc v Abetonu, gorskem središču v italijanski Toskani. Uresničile so se mu kolesarske sanje – zmaga na etapi Gira pri 23 letih! Druga slovenska v 98-letni zgodovini dirke.
Zmaga, o kateri sanjajo vsi kolesarji. Trinajsti maj je za kranjskega mladeniča v vseh pogledih srečen dan. Bil je pravi dan in on je bil na pravem mestu. Celotni potek dogodkov v etapi in v zadnjih dneh mu je šel na roko. Sam je dodal še izjemno predstavo, ki se je ne bi sramovali tudi mnogo bolj uveljavljeni in izkušeni. Bil je v ubežni akciji še s četverico domala od začetka etape, privozili so si veliko prednost in na zadnjem vzponu jih je pustil daleč zadaj.
Hkrati je ubežal tudi glavnim favoritom za skupno zmago, ki so se dokaj pozno udarili med sabo z novim voznikom rožnate majice Albertom Contadorjem (Tinkoff). Ker je bila na papirju tudi prva gorska etapa, je Polanc oblekel tudi modro majico najboljšega hribolazca s točkami z gorskih ciljev. Sanje se torej še niso končale. Naslednje dni bo še vedno žel pozornost kot ena osrednjih osebnosti rožnate dirke ob tako zvezdniških imenih, kot je Contador Revolveraš. Prihajata pa tudi dneva za Luko Mezgeca in Grega Boleta, ki sta včeraj ravno ob vožnji skozi cilj (+ 19 minut) videla slavje mlajšega rojaka.
»Prva zmaga je vedno nekaj posebnega za vsakogar. Še posebej, če je to na Giru. Zelo sem vesel,« Polanc ni skrival čustev ob slavju. Mladi kolesar italijanske ekipe je po nepričakovano zahtevni in selektivni torkovi etapi potožil nad zahtevnostjo, a tudi zato se mu je odprla sanjska priložnost. Ker je znan po tem, da se hitro dobro regenerira, je lahko tudi po tako utrujajočem dnevu skočil v beg še s četverico. Vse okoliščine so mu bile naklonjene. Polanc za skupno uvrstitev kot 58. po štirih dneh (zaostanek 19:19 minute) ni nevaren, ker so bile razlike že prevelike, kot tudi ni bil nevaren za belo majico (zdaj je peti). Je član italijanske ekipe, kar ni nepomembno. Za nameček je bil najboljši hribolazec med ubežniki in manj uveljavljen ter prepoznaven. Nalašč za napad in presenečenje. Idealna kombinacija v vseh pogledih, ki se le zelo redko uresniči.
Ena od ugodnih okoliščin je bila tudi divja četrta etapa, kjer je glavnina najboljših pokurila ogromno energije. Po vojni je le avstralska ekipa Orica GreenEdge imela interes, da (neuspešno) brani čast rožnate majice. Peterica ubežnikov je zato dobila še več »svobode«. O vlogi posameznih ubežnikov največ pove slikovita pripomba Marka Cavendisha: »Če je bil kdaj Sylvain Chavanel v begu, je cel 'peloton' vedel, da bo to težek dan.« In 35-letni francoski Silvo iz švicarske ekipe IAM je bil poleg švicarskega soimenjaka Silvana Dillierja (BMC), Moldavca z romunskim potnim listom Sergeja Tvetcova iz italijanske ekipe Androni in Francoza Axla Domonta (Ag2r) glavni akter, dokler niso zavili v zadnjo strmino. Celo enajst minut prednosti so si (lahko) privozili, ne da bi se glavnina zganila.
»Počutil sem se dobro. Velikokrat sem se doslej na drugih dirkah in tudi lani na Giru že znašel med ubežniki. Nikoli ni uspelo (lani četrti v Oropi, op. a.). Tudi zato je bila moja misel v ubežni skupini najprej pomagati, da si privozimo večjo prednost in šele potem me je skrbelo, kdo bo najmočnejši v zadnji klanec. Vedel sem, da sem dober plezalec, a vzpon ni bil tako zahteven. Chavanel je odličen kolesar. Ko sem ostal sam, so mi govorili o hitri zasledovalni skupini. Ko sem slišal, kolikšno prednost imam, sem vedel, da bom zmagal,« je Jan opisal pot do zmage.
Polanc je zadnjih deset kilometrov privozil sam. Najbolj nevarni trenutek poteka etape je bil zanj šest kilometrov pred ciljem, ko je v ozadju Alberto Contador sprožil prvi napad dneva (prednost je v enem kilometru padla za minuto in pol), a sta ga Španca Richie Porte in Fabio Aru dovolj hitro ujela, da trojica generalov ni nadaljevala v tako silovitem ritmu. Trmasti Gorenjec je prednost tudi zaradi dobrih informacij iz spremljevalnega avtomobila zlahka ohranil: »Svetovali so, naj v začetku vzpona ne peljem na polno. In to so mi vedno znova ponavljali, pospešil sem le na koncu.«
Kako impresivno je bilo vzpenjanje mladega Kranjčana na enem legendarnih vzponov na Apeninih, pove zaostanek Chavanela. Le za las je pobegnil pred veliko trojico (+ 1:31 minute). Da glavnina ni hranila moči, je kruto izkusil Simon Clarke (Orica GreenEdge), ki je sedem kilometrov pred ciljem opešal in po le 152 kilometrih je rožnato majico moral predati prvemu favoritu Albertu Contadorju (Tinkoff), ki po zmagi 2008 želi dvojček Giro-Tour: »Vesel sem, da sem že v rožnati majici. Nikoli ni prezgodaj. Že od prvega dneva ekipa Tinkoff Saxo prevzema odgovornost. Presenečen sem, da je Rigoberto Uran že drugi dan zapored izgubil nekaj časa. Je pa res, spili smo le aperitiv tega Gira. Zame je čast voziti v rožnati majici, pomembno pa je, da bom v njej tudi v Milanu.« Tudi Jan modre majice ne bo predal brez boja.
