Afera Baričević je tragična zgodba. Vseskozi sem mislila na bližnje. V grozljivih okoliščinah je umrl njihov ljubi človek, mediji pa so dnevno vročekrvno hlastali po točno določenih, ne vseh, detajlih. Politiki so tkali svojo zgodbo. Resda je zdravnik Baričević uradno ustregel vsem predpisom za ravnanje s psi. Pa vendar je domnevno končal pod ugrizom Atosa, Atlasa in Joya. Mediji pa so grizli naprej. Vsak dan so mrcvarili mrtvega človeka. Čigava je kri, je bila uradna oseba tam, kjer ne bi smela biti, ker je družinska prijateljica? Je bila v hiši res posebna soba za posebne užitke? Se nam je zdelo ali je nekdo bežal s kraja žalostnega konca? Je tekel ali pobegnil v črnem avtu? Kaj je bral, videl, delal, preden so...? V podobnih, tudi tekočih primerih se v visoki prestavi stopnjuje histerična slepota. Je bil kalij ali je bila provokacija? Je sumljiv ali predan? Je upokojena sestra na varnem v penziji ali sokriva? Je vedel vratar, kaj je videla čistilka? Je v bolnišnici, ker se je porezal, ali je iskal kalij?
Mediji in politiki niti ne pomislijo, da so za temi zgodbami ljudje. Veliko je primerov, ko bi morali zaradi živih na nagrobnike vklesati, naj počiva v miru. Vse preveč je bildanja klipinga, javne podobe in zakulisnih interesov na račun mrtvih in njihovih bližnjih. Kar je najmanj nespodobno. Prav nič spoštljivo. Je pa slovensko logično, ker imamo velike probleme s soočanjem z boleznijo, za(od)stiranjem zasebnosti, umiranjem in smrtjo. Vsak detajl je lahko javni interes. Politiki in medijem je skupno izkoriščanje neke trenutne situacije za uveljavljanje skritih agend, in ker vsi skupaj mislijo, da jim obšlesano kričanje prinaša dodatne glasove. Morda preusmerijo pozornost nase na kratki rok. Nimajo in nimamo zgodovinskega spomina. Mediji secirajo uredbe, pravilnike, sprašujejo inšpektorje, zdravnike, strokovnjake, sindikaliste. Ne eni ne drugi pa ne pripomorejo k mirni, trezni, argumentirani razpravi na boleče teme.
Vem, da niso vsi politiki in mediji enaki. Samo izrabljam njihovo mantro skupnosti, javnega interesa. Da vidijo, kako je nam, ko nas tlačijo in silijo v samopožirajoče skupnosti, ko poudarjajo »ljudi zanima«. In potem mediji še tečejo za prvi vogal anketirat neartikulrane mimoidoče.
V nebo vpijoči primeri, kot so predvsem mariborska afera, Radan, problemi s hospicem, namesto široke razprave o umiranju, evtanaziji, smrti, poseganju v zasebno zvodenijo v multipliciranje medijske in politične histerije. Zato, ker so sami željni krvi, ali mislijo, da zgolj strežejo nagonom gledalcev, bralcev, poslušalcev, volilcev? Ker ko enkrat začne teči kri, jo samo še kri zajezi?
Mariborski ravnatelj je končal pod svojo roko z obilno medijsko pomočjo. Kaj je s tistimi, ki so (ne)zgodbo posneli in jo spravili v javnost? Se skrivajo, se zavedajo, kaj so sprožili?
Ali kakšen odbor za Janeza protestira pred hospicem, UKC, šolo, kakšno od medijskih hiš za še neke človekove pravice? Kaj pa tišina, razmislek v času, ko pristojni organi delajo, preiskujejo? Hja, druga plat so organi pregona in (po potrebi krivo) sodstvo. No, policija išče (slabo evtanizirane?) priče v primeru Radan, torej so na začetku preiskave. Ne glede na vse bom počakala na njihove ugotovitve. Vse je pod pečatom domneve, ministrica pa terja odstope. In potem si na moji televiziji v avtorskem vikend dnevniku specialistka za piramide upa napadati nekega strokovnega direktorja. Ker se čuti blizu ministrici, ki morda s skrito agendo izkorišča žalostno zgodbo za nekaj povsem drugega? Kaj bi se zgodilo, če bi v primeru Baričević odstopil minister? Tisti, ki so ga pozivali k odstopu, tega niso naredili zaradi afere, temveč v času afere zaradi drugih stvari. Če ne znate sprožiti debate, pomislite vsaj na drug vidik, ki ga, mediji in politiki, razumete. Čas, sodne dvorane, stroški. Pranje umazanega perila ljudi, ki stroja od blizu niso videli, kaj šele praška. Vse skupaj pa zanima, ali ni nemara kriv že zato, ker je morda razmišljal o drugem prašku.
Najslabša je histerija, paralizirani kazalec morale, pozaba in slepota za življenjsko pomembne vrednote in – ne samo na papirju zapisane – pravice. Predlagam naivnost in samoregulacijo. Pustimo organom, da opravijo svoje. Vmes v tišini razmislimo, kako bi se počutili, če bi bili v naštete zgodbe osebno vpleteni.
