In se mehko naslajam nad tem, kako smo bili v času pisalnih strojev manj zasuti z google informacijami in smo pač sledili mnenjem ljudi, ki so se na stvari spoznali. Merila, kdo lahko piše, so bila strožja, ker vsak o vsem pa le ni mogel vsega vedeti. Večina avtorjev je še vedno naokoli, delajo, pišejo, vendar vse manj o filmu. Prav tako o medijih, ki so bili pomemben del revije o filmu. Toliko bolj s knjižnimi izdajami vred o obeh področjih. Splet pa nas je raztreščil v mnogoterosti informacij. Seveda še vedno obstajajo tehtni zapisi, temu se potem reče pospravljanje in časovno izgubljanje na spletu, ker lahko traja in vsa zmatrana potem tudi najdem, kar sem iskala. Ali pa me zapelje v nepredvidene smeri. Stara revija v roki ohranja fokus in kompas ne niha.
Smo bili takrat bolj filmska dežela, kot smo danes?
Če za trenutek odložim misel, refleksijo in se ozrem na produkcijo, predvsem pa številne koprodukcije v nekdanji naši veliki državi – prav gotovo. Mimo Pirana, filmskega mesta, ne gre. Mladini je do tega, da se pozabljeni filmski studii ohranijo ali vsaj zaživijo v novi vsebini. Lepo in prav bi tudi bilo, da bi se vsakdanu v Piranu poznalo, kaj je nekoč bil in kdo vse je prečil pot do svetovnih zvezd iz malega mesteca. Česar kratkovidni občinarji, njih glavni turistični delavci in hotelirji očitno ne vedo. Bila je močna infrastruktura, poslovna žilica, ki je doprinašala mestu, Sloveniji in vsem filmskim delavcem. Piran bi lahko bil nenehna filmska razstava, tako so pa potrebovali – sedaj že zaprto – razstavo, da jih na to spomni.
Vedno znova me fascinira, kaj vse je nastalo iz misli, refleksije, revije. Ekran ni bil samo revija. Bil je gibanje. Slovenska kinoteka je tudi plod Ekranove filmske šole. Predvsem pa nekoč odmevna in referenčna Jesenska filmska šola, tudi Liffe je posledica in nenazadnje Kinodvor. Ki je mnogo več kot relikt posušene sperme Sloge. Dovolj je bil nekdo, ki je hotel, vedel, verjel in potem zmogel zapeljati bližnje in daljne podpornike v skupen boj. Ki ni temeljil na ad hoc akcijah, štrajkih, ampak na argumentaciji, vztrajnosti, pripravah, znal pisati in brati zakone in premikati kamenček za kamenčkom za boljši mozaik. Morda bi mi kdo utegnil očitati, da pa le malček privatiziram, da so obstajale mnoge iniciative. Vsekakor, toda če ni za njimi persone, ostanejo le iniciative. Dnevni mediji so znali dobro detekirati in dozirati ritem podpore. Na nacionalni televiziji so bile debate, oddaje dolžine, ki bi današnje hkrati fb, online, tviter uporabnike najbrž neskončno utrujale. Ko smo stali v dolgih vrstah pred kinoteko, smo živeli za filmsko temo, misel, prodorne in za-vedno filmske podobe. Zdelo se je, da je bil entuziazem za film eden najhitrejših in prodornejših virusov. Da je vrvelo. Kinodvor vsekakor ohranja filmsko vznemirjenje in zaljubljanje. Liffe nas v kratkem času zamrzne za vse ostalo dogajanje. Študentje snemajo, misel in teorija sta se vrnili v kakšen predmet. Še so kolumne, še je revija, še so ne povsem vsakodnevno rokohitrski medijski zapisi. V manjšini. Vse ostalo, se zdi, je politika.
Ne spomnim se, katera akcija po začetkih Kinodvora je nastala iz terenske potrebe, iz ljudi. Občutek imam, da razen posameznih projektov in nekaj dobrih delavcev vse kreira politika. Od spodaj navzdol. Morda je tisti del o dvoodstotnem deležu, naloženemu RTV v zakonu o Slovenskem filmskem centru za domačo avdiovizualno produkcijo, zadnji veliki met. Počasi so rezultati bolj otipljivi, vidni. Samo kaj, ko vrhovi hiše zakon izkoristijo za blokado lastne produkcije. In na sejah poslušamo, kako bo zaradi tega manj njihovega dokumentarnega programa, Dosjejev ipd. Pričevalcem se to, žal, ne pozna. Tako kot sem jim ne pozna, da produkcijsko, tehnično (če ne dregnem v vsebino) nastajajo v nedrjih nacionalne teve. Vedno mislim, da gre za »na konzervo« narejeno oddajo kakšne od lokalnih televizij. Ko gledam drage nerodno zabavne oddaje, ne opazim, da bi jim kdo kaj jemal. Tam ni problem, pa še za licenčne ideje gre. Problem nastane pri zakonsko predpisani vsebini. Pri naših, originalnih izdelkih. Četudi komu niso všeč, so kljub vsemu vredni podpore. Ga ni zakona, ki bi naložil vizijo tistemu, ki je nima. Zato zadnje čase raje pospravljam in se pustim zapeljati porumenelim mislim in predvsem vizijam.
