V Nairobiju smo živeli v bloku, polnem SFRJ. Dočakal nas je »Pričaj srpski da te ceo svet razume!«. Živeli smo mešanico SFRJ-jevskega šarma, obkroženi s črnimi gospodi. Služabniki. Naš Kamau je nosil bele rokavice, bil je zelo lepo oblečen. Jasno nam je dal vedeti, da je višja kasta. Ker je bil iz istega plemena kot takratni predsednik Kenyata. Moja mama je rahljala za nas nenaraven in nenavaden odnos s služabnikom tako, da mu je pripravljala zajtrke. Čuvaj bloka je sedel v hišici, njegovo varnostno orodje je bil lesen kij. Večkrat je zaspal in lopovi so imeli prosto pot.
Moja mama se Afrike ni bala. Kar je pomenilo, da se sva se z lokalnim prebivalstvom v matatuju (majhen kombi z vedno odprtimi vrati, iz katerega smo dobesedno štrleli ven) peljali v mesto in ga prevandrali po dolgem in počez. Videla sem bogat Nairobi in šotorska naselja domačinov. Oče je cele dneve delal, v prostem času pa plezal po afriških hribih in gorah. V privatni šoli smo nosili uniforme. Ob ponedeljkih smo dan začeli z verskimi filmi. Vsi v filmu so bili črni, veliko so peli in bili so veseli. Prvi razred je bilo eno samo igranje, brez ocen, zgolj prijazno pisno poročilo učiteljev. Popoldne in čez vikende sva s prijateljico Ido oviti v kitange vandrali po mestu in se z domačini pogovarjali v svahiliju. Ko sem bila na kosilu pri sošolki iz Etiopije, so moški sedeli za mizo, ženske pa v kuhinji na tleh. Jedle smo z rokami in občudovala sem ročne poslikave kože s kano. Bili smo na safariju, videla sem Ngong Hills, kjer je živela Karen Blixen, avtorica knjige Moja Afrika.
Kenijo sem doživljala kot barvito in veselo deželo. Prav nič hudega se nam ni zgodilo v času bivanja v Nairobiju. Mojemu očetu se je zdelo, da bo let domov prehitra vrnitev, zato smo kot edini »civilisti« potovali s tovorno ladjo Mostar. Mornarji so mami za osmi marec spekli trinadstropno torto. Mene so klicali palačinkica. Logično, vsakič, ko so me vprašali, kaj bi jedla... V viharni noči, ko so valovi segali preko ogromne ladje, mi ni bilo slabo in bruhajočim mornarjem sem nosila vedra. Ker sem bila pogumna, so me nagradili. Oblekli so se v uniforme, naredili vojaški red v dvoranici in mi podelili Neptunovo priznanje. No, tudi zato, ker smo prečkali ekvator. Ustavili smo se v Egiptu in Grčiji.
Povratek v Novo mesto je bil turoben. Niso me takoj hoteli sprejeti v »moj razred«. Začetne črke sem pisala tako, kot sem se naučila v Nairobiju. Narobe. Eno leto nisem vlekla črt v mali šoli in tako sem zamudila pomemben vzgojni in šolski model. Ampak moja mama ni popustila in je dosegla, da sem s svojo generacijo končala razred. Najprej so me vsi čudno gledali, spraševali, če znam slovensko in zakaj nisem črna. Po obnašanju glavne učiteljice mi je bilo jasno, da to, da sem bila v Afriki, ni v redu. Da sem znala angleščino in svahili, ni bilo dobro. Ker sem bila žalostna in sem se hotela vklopiti, sem žrtvovala svahili, nehala sem ga govoriti. V času SFRJ, v času neuvrščenih. Prebolela sem in začelo se je nepozabno osnovnošolsko obdobje.
Danes sem za mojo Afriko zelo hvaležna. Nedavno delovno druženje z gostujočimi umetniki iz Afrike in pogovor s tistimi, ki že dolgo živijo tu, mi je obudilo spomine. Seveda so tu bivajoči Afričani prišli zaradi naše takratne odprtosti, boljšega življenja, predvsem izobrazbe. Michel Obenga, direktor Inštituta za francoščino, je med drugim povedal, da veliko vladnih uradnikov gabonske vlade govori enega od jezikov nekdanje SFRJ. Ob prihodu so ga presenetile prostitutke (neprimerno za razvito državo) in tudi to, da je večina za tavajočega otroka na ulici rekla, da ni naš, zato se z njim ne bomo ukvarjali. Ko je Max Zimani govoril o veliki afriški družini, se mi je milo storilo. Tet, mam, stricev veliko, skrb in ljubezen pa nedeljiva ne glede na biologijo. Ibrahim Nouhoum se tako kot prva dva gosta ukvarja s povezavami med Slovenijo in Afriko in predvsem z migranti. Grozljivo dogajanje na Lampedusi je komentiral s primerjavo: če bi bil Tito živ, bi na Lampeduso poslal veliko ladjo. Poudaril je tudi, da si izjave skorajda ne bi smel privoščiti, ker je pri nas nevarno vnetljivo govoriti o prejšnjem sistemu. Govorili so tudi o tem, da so migracije stalnica človeštva. V Afriki pa, na moje presenečenje, prevladujejo migracije znotraj kontinenta. Sogovorniki so ostali, razlogi so poslovne in bolj intimne narave. Ohranjajo Afriko, nas povezujejo.
Nič ni samo črno-belo. Ne Afrika, ne naš prejšnji sistem. Morda prepovršna, pa vendar je ena od primerjav tudi ta, da so v času neuvrščenih bili dobrodošli, zaželeni. Ko danes Afrika prodira v redke medijske zapise, gre večinoma za lakoto, bedo in migrante. Zakaj prihajajo, kako je tam – ne vemo. Vse bolj se strinjam z Janom Goossensnom, Belgijcem, kuratorjem letošnjega afriškega festivala Exodos, naj se raje učimo od Afrike, namesto da jo rešujemo. Kar prav gotovo ne velja samo za Afriko.
