Kako neuresničene so ostale te njihove sanje, se lahko prepričamo vsako leto znova, med ogledom Evrovizije. Znano je, da se ravno pri zaključnem glasovanju najlepše razkrije resnična narava sodobne Evrope, za en večer se nam prikažejo njene nevidne silnice, izriše se nam pisana podoba medsosedskih odnosov in drugih sentimentov. Evrovizija se v svojem sklepnem delu preobrazi v učno uro spoznavanja narave in družbe, v kateri se lahko zabavamo ob vprašanju, kako si vse to razlagajo gledalci na Kitajskem, prepričani, da gledajo le kičasti glasbeni spektakel.
A medtem ko se njim in nam na očeh zarisujejo obrisi sovjetskega in jugoslovanskega sveta in za nekaj ur brišejo s krvjo začrtane meje med nedavno nastalimi državami, se povsem neopazno razgalja tudi pretrganost vezi med deželami avstro-ogrskega cesarstva, ki naj bi tvorile našo namišljeno Mitteleuropo. Nobenega navzkrižnega podarjanja evrovizijskih točk ni med Avstrijo, Madžarsko, Slovenijo in Češko, nobene sosedske naklonjenosti, kakršno poznamo med Danci in Švedi, med Latvijci in Litovci, med Črnogorci in Srbi. Dežele Srednje Evrope nam iz leta v leto ostajajo skoraj enako tuje, kot sta nam tuja Avstralija ali Azerbajdžan.
Na Evroviziji se v vsem blišču razkrije Slovenija kot ena najbolj osamljenih držav v Evropi, država, ki ima v resnici eno samo resnično sosedo, Hrvaško, s katero zapleten in večno napet odnos urejamo s pomočjo mednarodne arbitraže. Če bi nas kdo v tej naši osamljenosti opazil, bi se mu morda celo zasmilili, saj smo v svoji novi evropski domovini na las podobni otročičkom, ki si na novi šoli, med svojimi novimi sošolci ne znajo ali ne zmorejo najti prijateljev, saj si večina ne more zapomniti niti našega imena.
Z Italijo in njeno kulturo včasih simpatiziramo, včasih pa nam gredo Italijani malo na živce, ko nas provocirajo s fojbami, a še največkrat se zdi, da je le še italijanskim fašistom mar za nas in da le še oni vedo, kaj se skriva onkraj Trsta in Gorice. Tudi naš odnos z Avstrijo je letošnja Evrovizija zelo lepo prikazala. Provokacija z lipicanci in Tinkarin odgovor nanjo je zgodba o trku nasršenih majhnosti in za trenutek je zadišalo po novi arbitraži. Z Madžarsko pa smo si tako zelo oddaljeni, da nam morajo o njej poročati svetovne tiskovne agencije in o njej v resnici ne vemo veliko več kot o Severni Koreji. Vemo, da imajo baje diktatorja in da ljudje tam niso povsem svobodni.
Po petindvajsetih letih življenja v iluziji je zato napočil čas za soočenje s kruto resnico o neobstoju naše ljube Srednje Evrope, skrajni čas je, da se zavemo, da nam (še) ni uspelo podreti meja med Koprom in Trstom, med Mariborom in Gradcem. Še več, vse bolj je jasno, da so te meje po upadu začetnega navdušenja zdaj bolj neprehodne, kot so se nam še pred kratkim zdele. Dunaj, Budimpešta in Rim so za nas skoraj enako tuja mesta kot London, Moskva in Istanbul. Po desetih letih življenja v Evropski uniji smo tako še naprej obkroženi s tujci, kakor tudi mi ostajamo tuji svojim evropskim sodržavljanom.
To pa predvsem zato, ker naši sanjači niso svojih sanj nikdar podkrepili z ničemer razen z visokoletečimi besedami, s katerimi so se tako radi šemili v sodobne evropske intelektualce. Nikoli se niso niti potrudili, da bi svoje všečno blebetanje prevedli v jezik resničnega sveta, niso vlagali v projekte kulturne izmenjave, odpirali velikih kulturnih centrov, organizirali odmevnih festivalov, ustvarjali bogatih skladov za spodbujanje medkulturnega sodelovanja, niso počeli ničesar, kar bi lahko njihove mitteleuropske sanje postavilo na zemljevid današnje Evrope. Američani bi temu rekli: »They didn't put the money where their mouth was.«
Namesto tega smo še tisti edini kulturni center, ki ga premoremo na Dunaju, sramežljivo odprli, vanj manj sramežljivo dvomili, ga vmes brezsramno zaprli pa spet sramežljivo odprli, ves čas ne vedoč prav dobro, zakaj za vraga ga sploh potrebujemo. Kar je povsem logično, saj v resnici nismo nikdar zares verjeli, da je naše mesto v Srednji Evropi. Ni nam bilo jasno, kaj bi mi v njej počeli ali kaj si od nje želimo, in zato tudi ni čudno, da danes nimamo pojma, kaj počnemo v Evropski uniji in kaj si od Evropske unije želimo. Mi smo le srečni, ker smo notri in ker nas nihče ne meče ven, in zdaj izgubljeni in pozabljeni čepimo tu in se sprašujemo, zakaj nas nihče ne mara in zakaj nihče nikoli ne reče: »Slovenie, douze points!« Nam, brezmejno ponosnim Srednjeevropejcem.
