(zadnji stavek romana Kraljevska pot Andreja Malrauxa)
Nič ni v življenju večjega od smrti. Smrt je tisti velikanski rožnati slon v naših sobah, nevidno prisoten in neizbežen, ki se ga vse življenje skušamo ogibati in se pred njim nerodno in naivno skrivamo kot otroci, ki si z rokami prekrijejo oči, potem pa škilijo skozi prste. Govorimo, da naše življenje traja od rojstva do smrti, s tem pa povsem napačno postavljamo smrt na skrajni, zunanji rob našega bivanja in jo tudi z besedami odrivamo daleč stran od sebe. A vse zaman. Naša smrt ostaja neločljiv del našega življenja, njegova tiho žuboreča podtalnica. Kdor utihne, jo lahko sliši. Tu je.
Nekateri med nami verjamejo v posmrtno življenje, drugi te vere v sebi nimajo, a vsi se vse življenje poskušamo pomiriti s smrtjo, pomirijo pa se le redki. In morda se še ti nikdar zares ne pomirijo, morda jim le uspe za kratek trenutek potlačiti svoj strah, ga za trenutek odgnati.
Morda je to le drobna samoprevara, kakor se zdi tudi vera nekaterim le drobna samoprevara v soočanju s smrtjo, samoprevara, ki blagodejno miri naše nemirne duše, a ta samoprevara je brezmejno dragocena, za umirajočega in za vse, od katerih se umirajoči poslavlja.
In zato smo tako zelo hvaležni ljudem, ki znajo odganjati strah pred smrtjo, ki umirajočim pomagajo, da se vsaj za hip, vsaj navidezno pomirijo s svojim poslednjim odhodom, da lahko v sebi vsaj za hip utišajo grmeče strahove in odidejo v spokojni tišini, pomirjeni in dostojni. Veliko je to delo in veliki so ljudje, ki hočejo in zmorejo pomagati umirajočim, ki hočejo in zmorejo ohranjati dostojanstvo na smrt bolnim in prestrašenim, ki jih hkrati izdajata um in telo.
To veliko delo so veliki ljudje opravljali v Hiši hospica, ki ji po letih neuspelih poskusov, da bi uredili redno financiranje svoje dejavnosti, zdaj grozi zaprtje, ker doslej nikomur ni bilo v dovolj velikem interesu, da naredi prostor zanjo znotraj togih birokratskih pravil. Hiša hospica, ki edina v državi ponuja celostno oskrbo odraslim s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi, namreč ni registrirana za opravljanje zdravstvenih dejavnosti.
Najbrž si nihče, ki bi v vseh teh letih lahko kaj storil, pa ni, ne bi danes upal na glas priznati, da se mu ideja hospica ne zdi dovolj lepa ali dovolj humana, in najbrž ni nikogar med nami, ki bi bil do umiranja in umirajočih dovolj ravnodušen, da bi financiranju Hiše hospica odkrito nasprotoval. Prej bi se med našimi političnimi birokrati našel kdo, ki bi bil pripravljen projekt v nedogled navdušeno podpirati s svojimi rednimi obiski in novoletnimi voščilnicami. A ko je bilo treba Hiši hospica odobriti sredstva, teh sredstev ni bilo. Pet let jih ni nihče znal, ni zmogel ali morda celo ni hotel od nikoder vzeti.
Kafkovska je to zgodba o procesu, v katerem smrt, kot vse kaže, ne bo preživela negibnosti naše politične birokracije. Zgodba je to, ki se v teh krajih vedno znova ponavlja in ki počasi začenja dolgočasiti v svoji predvidljivosti, zgodba o pridni, ponižni in skromni birokratski pameti, ki od vsega najraje ponika, saj se na smrt boji izplavati na površje in spremeniti našo življenjsko pokrajino. Z neznansko lahkostjo pa išče in najde razloge za lastno umikanje pred izzivi, pred željami in potrebami po spremembah. Pravila so pravila in red je red. In tudi smrt mora to spoštovati.
A v resnici nikomur v tej zgodbi ne gre ničesar zameriti. Politični birokrati, od večine bivših in sedanjih ministrov pa vse do nižjih uradnikov na ministrstvih in zavodih, niso in najbrž niti ne morejo biti sanjači, ki bi znali sanjati o nekem drugačnem življenju, v katerem človek nima le pravice umreti, ampak ima pravico tudi do dostojnega in človeškega umiranja, življenju, v katerem ima človek pravico, da ne le živi, ampak tudi umre kot človek.
Sanjanje boljšega in lepšega pač ni v birokratski naravi. Politični birokrati so namreč usposobljeni predvsem za ohranjanje zatečenega stanja stvari, in v tem so včasih tudi uspešni. Težava je pravzaprav le v tem, da je v času, ko po Evropi razsaja epidemija varčevanja, ohranjanje obstoječega postalo vrednota, birokratski boj za nespreminjanje pa časten in hvalevreden, skoraj junaški. Vse večkrat se tako naši ministri brez sramu ponosno postavljajo že s tem, da ni za časa njihovega ministrovanja postalo občutno slabše, kot je bilo pred njim, in vse večkrat moramo biti mi presrečni, če še vedno imamo, kar smo nekoč imeli.
Zato se mi včasih zdi, da smo kot družba vse bolj podobni tistim starim ljudem, ki so zjutraj zadovoljni, če jih kosti ne bolijo bolj, kot so jih bolele prejšnjega večera. Tudi njim ves čas prišepetavajo, naj uživajo, dokler lahko, ker je lahko že jutri vse veliko slabše, in sam že kar slišim nekoga, ki si bo v zagovor drznil izjaviti, da lahko jutri zaprejo svoja vrata ne le hospici, temveč tudi urgence in porodnišnice.
Žalostna zgodba Hiše hospica je zgodba o birokraciji, ki je večja od življenja in od smrti. A vsak birokrat bi si moral od časa od časa izgovoriti parafrazo zadnjega stavka romana Andreja Malrauxa. Ni birokracije, sem samo jaz, ki birokratiziram.