V času Jugoslavije je bila – mladi bralci tega ne bodo vedeli, verjetno pa tudi razumeli ne – priljubljena navada, da so domorodci od Triglava do Gevgelije tekmovali, kdo bo na višjem in bolj nedostopnem hribu iz kamnov sestavil večji napis z imenom maršala ali celo njegovo podobo: na Možuri nad Ulcinjem v Črni gori na primer so ambiciozni meščani iz zelenih borov in belega kamna naredili ogromen Titov portret v velikosti šest tisoč kvadratnih metrov, a jim je stvaritev uničil požar. Podobnih dimenzij, sto metrov dolg, je bil napis »Naš Tito«, ki so ga na Sabotinu nad Novo Gorico pred skoraj štiridesetimi leti iz kamenja naredili slovenski mladinci in vojaki. Zapuščen napis je bil pred desetimi leti obnovljen, vmes so ga lokalni pobalini predelali v »Naš Fido« pa »Naš Tigr«, pred kratkim pa so ga spet obnovili in je tako pričakal italijanskega predsednika Sergia Mattarello, ko je prejšnjo nedeljo prišel na slovesnost ob stoti obletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno.
Morda so italijanski časopisi, ki so naslednji dan – jebiga, ravno na dan mladosti – izšli s članki o slovenski provokaciji na hribu Sabotin, izzvali mlade Italijane, ali pa je bilo teh štirinajst med tistimi nekaj tisočimi, ki so nekaj dni prej, v brk slovenskim antifašistom v Novi Gorici, demonstrirali na neonacistični paradi v italijanski Gorici, kakorkoli že, štirinajst veličastnih je skovalo načrt in se odločilo za diverzantsko akcijo: oboroženi s schengenskimi potnimi listi so tisto jutro prečkali slovensko mejo in se povzpeli na Kokoš ter premetali in razdrli kamniti napis »Tito«.
Kot pravim, novica se je zdela, kot bi zašla s katerega tistih satiričnih portalov, ki obračajo resničnost kot nogavico: eden od domačinov, ki so obnovili napis, je opazil golobrade vandale in jih poskušal ustaviti, ko pa so ga ti napadli s kamenjem, jih je lovec, ki je na bližnji lovski preži oprezoval za divjadjo, spodil po hribu navzdol in jih z golimi rokami – no, z malce pomoči lovske dvocevke – polovico ujel. Sedmim veličastnim je uspelo pobegniti čez mejo, sedmerico manj veličastnih pa je jezni lovec sam odvedel do vznožja hriba, kjer jih je pričakala slovenska policija.
Kot v tistem prastarem vicu, ko se v gozdu spoprimejo Nemci in partizani – in sredi bitke, na vrhuncu drame, uleti gozdar in jezno razžene ene in druge – je neznani lovec pregnal italijanske fašiste iz Slovenije in jih sam samcat polovico zajel. Eden proti sedmim je razmerje iz partizanske mitologije, to ni šala, takšne stvari smo videli samo še v filmih Veljka Bulajića: niti Bata Živojinović ni prav pogosto sam samcat zajel sedmih fašistov.
Vic se konča tako, kot se te stvari ponavadi končajo: policija je zaslišala sedem neofašističnih diverzantov in jih izpustila domov. Napis »Tito« nad vasjo Divača namreč ni zaščiteni spomenik, po zakonu je to le kup kamenja, slučajno sestavljen v štiri črke – kot bi rekel Robert Ripley v svoji znameniti rubriki »Verjeli ali ne«: »napis Tito na hribu Kokoš v Sloveniji je kiparska stvaritev narave!« – in v zapisniku slovenske policije je na koncu ostalo zapisano samo, da so mladi italijanski izletniki na hribu Kokoš pridno odstranjevali kamenje in krčili ledino, verjetno zato, da bi tam posadili rože. Vse skupaj je bil torej droben, bizaren nesporazum, in samo zato najbrž policija ni zaprla lovca, ki je nedolžne in marljive italijanske mladeniče s puško gnal po hribu.
Lepa zgodovinska ironija cele zgodbe je, da je že samo ime hriba plod stoletnega slovensko-italijanskega nesporazuma: nekoč davno, ko je bil hrib še gol in neporaščen, so ga slovenski kmetje temu primerno poimenovali Golina, Italijani z druge strani hriba so to napačno izgovarjali in ga krstili z imenom Gallina, kar v italijanščini pomeni »kokoška«, Slovenci pa so s časom to prevzeli in hriba se je prijelo ime – Kokoš.
Hrib na slovensko-italijanski meji tako ostaja simbol slovensko-italijanskih jezikovnih nesporazumov: napis »Tito« na slovenski strani Kokoši označuje simbol zmage nad fašizmom, medtem ko na drugi, italijanski strani, isti napis izgovarjajo kot simbol poraza, ki jim ga je prizadejal antifašizem. Manjši problem je samo, ker je napis na ozemlju Slovenije in, hm, v slovenščini: tam namreč o pomenu besede »Tito« ne odločajo mladi italijanski študenti filologije, ki v prostem času krčijo hribe in sadijo rože, ampak o teh stvareh odloča lovec z lovske preže na Kokoši.
Kako je ime lovcu z lovske preže, še vedno ne vemo, a če mene vprašate, bi mu takoj dal odlikovanje in položaj premierja ali predsednika države. V času, ko fašisti in nacisti revidirajo zgodovino, potrebujemo nekoga, ki se bo z njimi pogovarjal s puško. Zato bi bilo prav na Kokoši, tam, kjer je stal napis »Tito«, postaviti spomenik Neznanemu lovcu. To bi bila, če me že vprašate, veličastna kompozicija s klenim bronastim – no dobro, kamnitim – slovenskim antifašistom, ki s puško v roki po hribu navzdol žene sedem sklonjenih italijanskih fašistov s tistim smešnim Mussolinijevim kokošjim perjem na glavi.
Da se bo enkrat za vselej vedelo, kako je hrib Kokoš dobil ime.
