Evropa pa – glej čudo – v paniki.
Na stotisoče obupancev iz Afrike je navalilo v panično Evropo, na milijone njihovih bratov pa je že tu in jih čaka. V tem trenutku po uradnih statistikah v Uniji živi 35 milijonov – ena cela velika Poljska – rojenih zunaj EU, od tega največ Afričanov. Po ocenah priseljenskih uradov je danes v Uniji skoraj 10 milijonov nezakonitih priseljencev iz Afrike: samo lani, samo iz Libije, samo v Italijo jih je priplulo 170.000! Tistih seveda, ki so prispeli živi: samo od novega leta do danes jih je v morju okoli Lampeduse ostalo skoraj tisoč.
Evropa pa – glej čudo – v paniki.
Problem priseljevanja je tako postal ključno notranje vprašanje v Uniji, na priseljevalni politiki je mogoče zmagati na volitvah in jih izgubiti, na krilih strahu pred črno Evropo in ukrepih proti priseljevanju grdih, umazanih in hudobnih Afričanov, ki belim Evropejcem kradejo delo, nacionalistične desnice skozi velika vrata vstopajo v parlamente in sestavljajo vlade. Ključno pa ni preprosto vprašanje, zakaj oni prihajajo v Evropo: ključno je podvprašanje, ki sledi. Od odgovora na prvo – Afričani seveda prihajajo zato, ker je Evropa bogata – je namreč bolj samoumeven samo še odgovor na drugo, še preprostejše, in vendar zamolčano podvprašanje, ki se ne zastavi niti na enem predvolilnem shodu ali parlamentarni seji, podvprašanje, ki si ga nikoli ni zastavil niti etablirani politični mainstream, kaj šele njegovi nacionalisti, šovinisti in ksenofobi. Ključno je namreč podvprašanje: zakaj je Evropa bogata? Kako in kdaj točno je ta mali kontinent postal tako bogat, da pol ogromne Afrike sanja vsaj delo nočnega čuvaja skladišča ali čistilke stopnišča v Evropski uniji?
Ali če vprašam drugače: od kod Evropi denar?
Stara Evropa je pozabila, da Afričani z zarjavelih razbitin, ki plujejo med Tripolijem in Lampeduso, niso prvi, ki so v zadušljivih podpalubjih prispeli v Evropo. Pred skoraj šestimi stoletji, leta 1443 – petdeset let, preden je Kolumb priplul do Amerike, torej veste, kako davno je to bilo – sta kapitana Antão Gonçalves in Nuno Tristão na obalah Caba Branca ugrabila dvanajst domačinov in jih kot sužnje odpeljala na Portugalsko. To je bila uradna otvoritev velikanskega afriškega trga sužnjev in začetek brutalnega evropskega izkoriščanja Afrike: papež Nikolaj V. je kmalu zatem izdal bulo, s katero je Portugalcem dovolil, da vse nekristjane uporabljajo kot sužnje, in z afriških obal je v evropska pristanišča začelo prihajati na tisoče ladij z nesrečniki, nečloveško natrpanimi v zadušljivih podpalubjih. V stoletjih, ki so sledila, so Portugalci, Španci, Francozi, Angleži, Nemci, Italijani, Nizozemci in Belgijci nesramno ropali Afriko, izkoriščali njena naravna bogastva in odvažali milijone ljudi v sužnost – cele generacije najmočnejših moških in najbolj zdravih žensk – nato pa začeli ustanavljati kolonije in postavljati guvernerje, vse dokler si je niso na koncu, na berlinski konferenci leta 1884, med seboj razdelili kot torto: do leta 1914 je bilo 90 odstotkov Afrike pod nadzorom evropskih sil, ki so za ljudmi iz nje odpeljali tudi vse ostalo, od diamantov, zlata, premoga, bakra in boksita do arheoloških in umetniških predmetov. Celih petsto let, vse do nacionalnih osvoboditev in neodvisnosti afriških držav v drugi polovici 20. stoletja, je tako Evropa sistematično Afriki pila kri, ponekod tudi precej dlje – Namibija in Eritreja sta na primer neodvisnost dosegli šele v devetdesetih, ko se je v Južni Afriki končno zrušil tudi slavni evropski apartheid – pravzaprav vse do danes. Razen če razdelitve Libije med velike naftne družbe ne prištevate v njeno neodvisnost.
In zdaj je – glej čudo – v paniki.
Ta ošabna Evropa, ki je svoje veličastne palače, cerkve, mesta, ceste, banke in muzeje zgradila dobesedno na krvi, znoju in solzah črnega kontinenta, ki ga je v petsto letih ropanja spremenila v lačni leprozorij, se zdaj čudi in zganja paniko, ko v njena pristanišča iz opustošene Afrike, s prav tisto ladjo iz 15. stoletja, po sledeh milijonov ugrabljenih prednikov prihaja na milijone obupanih migrantov.
Kam, za božjo voljo, pa naj bi šli?
Že če bi šlo za maščevanje, bi bilo zgodovinsko legitimno, in vendar oni tudi danes – šeststo let pozneje – v Evropo prihajajo delat za belega bwano, kot nočni čuvaji skladišča in čistilke stopnišč. Stvar je, jebiga, jasna ko beli dan: afriški priseljenci ne prihajajo v Evropsko unijo le zato, ker je Evropa bogata, ampak tudi zato, ker je Afrika revna. Afrika pa je revna – ne vem, ali sledite – samo in izključno zato, ker je Evropa bogata. Vsaka socialna pomoč, ki jo boste namenili nesrečnikom iz azila v predmestju, dragi moji prestrašeni beli Evropejci, je zato že zdavnaj krvavo preplačana.
Se bojite tujcev z druge obale Sredozemskega morja? Dobro jutro. Afrika dobro pozna ta strah.
