Slovenija je dobila novo prestolnico košarke. Zadnji zvok sirene na včerajšnji četrti tekmi finala državnega prvenstva je navijače v Šentjurju poslal v ekstazo. Po zraku so leteli šali, majice, plastenke. Rajanje je bilo nepopisno. Rogaška je bila dokončno na kolenih, Tajfun pa novi državni prvak. Sanje starih in mladih, ki so bili od silnega navijanja že povsem rdeči v obraz, so se dokončno uresničile. A prava veselica je šele sledila. Šentjur včeraj ni spal, košarkarji in trener Dejan Mihevc pa so za vse večne čase postali njihovi junaki.
»Ko sem prišel oktobra v Šentjur, sem verjel, da ta ekipa lahko kaj naredi. A niti v najbolj norih sanjah nisem verjel, da se lahko dogodi kaj takega. Moštvo, ki se je lani borilo proti izpadu in s pomočjo drugih ostalo v ligi, je letos naredilo nekaj neverjetnega. Če bi se to zgodilo v Ameriki, bi Hollywood že odkupil scenarij in o tem snemal film. Osebno sem bil pri večini že odpisan. Prišel sem pomagat ekipi, ki je imela v svojih vrstah tudi že nekaj prav tako odpisanih igralcev. Poznate jugoslovanski film Vrnitev odpisanih? No, odpisani so se vrnili,« se je kmalu po zadnjem zvoku sirene smejalo Dragiši Drobnjaku, ki si je z odličnimi predstavami zaslužil naziv najkoristnejšega igralca finala (MVP). Ob tem se je sedemintridesetletni Kranjčan izkazal še z izredno športno potezo, saj v navalu evforije ni skočil v objem soigralcev, temveč je nemudoma odkorakal h klopi nasprotnikovega moštva, objel vsakega igralca posebej in jim namenil besedo ali dve v tolažbo.
V Šentjurju je bilo včeraj sicer vse pripravljeno za slavje, še preden se je tekma začela. Na glavnem trgu je bil za tiste, ki niso imeli sreče in dobili vstopnice, postavljen velik zaslon, kjer so lahko spremljali dogajanje v dvorani. Organizatorji dogodka so že vnaprej napovedovali, da bo po obračunu na istem mestu tudi sprejem za košarkarje, kar je bilo sila neposrečeno, saj v tistem trenutku prvak še ni bil znan. Celotna evforija je očitno pustila posledice na domačih igralcih, ki so tekmo začeli raztreseno. V prvi četrtini so v nekem trenutku nanizali celo pet zaporednih izgubljenih žog, kar so gostje s pridom izkoristili in si priigrali višjo prednost. Trener Rogaške Damjan Novaković je zadel s potezo, ko je v začetno peterko uvrstil Tadeja Fermeta, Anžeja Pelca in Mladena Primorca, saj je tako povzročil še dodatno zmedo v vrstah Tajfuna. A dobra predstava gostov ni zdržala dolgo. Kljub prednosti se Slatinčani niso sprostili v igri, temveč so začeli kot njihovi nasprotniki grešiti v napadu. Tako ni čudno, da sta moštvi v prvem polčasu zbrali kar 24 izgubljenih žog. V izenačenem drugem polčasu se je boj še zaostril, kar je občutil tudi Novaković, v katerega je v eni izmed akcij priletel Domen Bratož in ga skoraj zrušil na tla. Jeziček na tehtnici se je v korist gostiteljev prevesil v drugi polovici tretje četrtine, ko so povedli, prednosti pa nato tudi z malo sreče, ko Sandi Čebular ob zvoku sirene ni zadel težkega meta za zmago, do konca niso več izpustili iz rok.
»V celotni končnici smo samo enkrat klonili, kar pomeni, da naslov prvaka ni naključje. V domačem kraju priti do takšnega uspeha je nekaj neverjetnega. Zame je največja zmaga, ko gledam to fenomenalno publiko,« je po tekmi povedal trener Tajfuna Dejan Mihevc, ki ima s klubom še dvoletno pogodbo, a v njej tudi klavzulo, da lahko po vsaki odide. O prihodnosti zaradi razočaranja ni bil preveč zgovoren Damjan Novaković, ki natanko ve, kje je njegovo moštvo izgubilo finalno serijo. »Trojko Lelića v končnici prvega podaljška druge tekme bomo še dolgo sanjali. Enostavno se po njej in kasnejšem porazu nismo več pobrali, čeprav sta bili tudi naslednji tekmi do zadnjega trenutka odprti.« V času rajanja košarkarjev na parketu se je na semaforju izpisalo »Zdaj pa ABA liga,« česar vodilni niso želeli ne potrditi ne zanikati. Pravijo, da bo uspeh treba najprej dobro prespati, nato pa sprejeti pomembno odločitev.
