Če dobro delaš, se rezultati morajo poznati. Igralcem sem po sredini zadnji tekmi rednega dela povedal, da enostavno ne more biti naključje, da smo dobili praktično vse tekme. Fante, ki smo jih pred začetkom sezone skrbno selekcionirali, je užitek trenirati, saj so pripravljeni delati, kar pomeni, da lahko tudi napredujejo. To je sicer tudi moja filozofija, da je treba biti po vsakem treningu boljši. Če želiš to doseči, potem drugo kot maksimum ni sprejemljivo. V ekipi se je ustvarila dobra kemija, kar je pomembno, saj je košarka ekipni šport. Če posamezniki to sprejmejo, je vse lažje. Potem je tu še psihološka priprava.
Delate kot trener tudi na tem?Zagotovo. Največja razlika med člansko in mladinsko košarko je ravno psihološka priprava. Trenerji se moramo zavedati, da imamo v ekipi dvanajst individualistov. Vsi smo drugačni in posebni. Na trenerjih je, da iz individualistov naredimo ekipo. Tudi pristop mora biti različen, saj do vseh ne moreš pristopiti enako. Eden potrebuje več pogovora, drugi manj, tretji več spodbude, četrti več grajanja... Na trenerju je, da to čim hitreje ugotovi in potem na ustrezen način pristopa do igralcev.
Koliko so za ekipo pomembne izkušnje Dragiše Drobnjaka?Že večkrat sem poudaril, da je on moja podaljšana roka. Je igralec, ki bi ga imel v vsaki ekipi, ne glede na raven tekmovanja. Njegove igralne sposobnosti niso sporne, še pomembnejši pa je posel, ki ga naredi zunaj igrišča. Dejansko je mentor in vodja igralcem, zato je tudi moje delo olajšano. Razlika je, če sam neko stvar povem desetkrat, nato pa jo igralec, ki je dal ogromno skozi, še desetkrat pove in praktično pokaže na igrišču. Za uspeh se je že mnogokrat kot dobitna izkazala kombinacija izkušenj in mladosti.
Z ligo za prvaka se začenja praktično novo tekmovanja z dvema tekmama na teden. Bo to za vas velika sprememba?Poudaril bi, da smo mi dejansko že vso sezono v ritmu dveh tekem na teden. Sicer je bila druga tekma lažja, saj je bila ali prijateljska, ko tekmovalni naboj ni enak, ali pa pokalna tekma. Bo pa sedaj rezultatski pritisk večji. Sistem je sicer tak, da se zmage in porazi sedaj brišejo, a to ne pomeni, da se naš dosežek zmanjšuje.
Vaša trenerska pot je zanimiva, saj ste v preteklosti delovali v Angliji. Kako je do tega prišlo?Potem ko sem bil štiri leta na košarkarski zvezi, sem dobil povabilo za delo v Angliji prek Fibe Europe. Za njih sem opravil kar nekaj trenerskih klinik in tam spoznaš ogromno ljudi. Sprva sem dobil povabilo za prevzem košarkarskega inštituta Velike Britanije, kjer se zberejo najboljši posamezniki v Londonu, nato pa se z njimi dela vse leto. Ambicija je, da čim več teh posameznikov igra v tamkajšnji prvi ligi, zato sem prevzel še enega izmed klubov. Sprva sem bil skeptičen, saj nisem najbolje poznal tamkajšnje košarke. Sem bil pa nemudoma pozitivno presenečen, saj so bili pogoji na inštituti odlični. Slovenski prvoligaši se težko primerjajo z njimi. Imeli smo na razpolago tri dvorane, dva fitnesa... S tega stališča sem bil izredno pozitivno presenečen, zato me je izziv pritegnil. Če sedaj primerjam kakovost angleške prve lige, je povsem primerljiva z našo. Pri nas je le igra na precej višji taktični ravni, medtem ko je pri njih več individualne kakovosti oziroma fizične moči.