Posebno poglavje je v finalu spisal že omenjeni Drobnjak, ki je kljub sedemintridesetim letom na parketu kazal željo, energijo in srce dvajsetletnika. S pristopom in košarkarsko filozofijo je predstavljal odličen zgled soigralcem, če so bili mlajši željni, pa so se od njega lahko ogromno naučili. A ravno slednjih ne samo v finalu, temveč med vsemi predstavniki letošnje lige Telemach ni bilo na pretek, kar je zagotovo skrb vzbujajoč podatek. Klubi so večinoma stavili na izkušene igralce, ki so predstavljali vlečne konje moštev. V sklepnem dejanju državnega prvenstva je še najbolj izstopal Žiga Dimec, ki pa pri dvaindvajsetih letih ne velja več ravno za najmlajšega igralca in bi moral v tem obdobju že igrati na višji ravni. Želja se mu bo zagotovo uresničila v kratkem, saj se za njegov podpis borita Olimpija in Krka, 211 centimetrov visoki center pa utegne biti v prihodnosti tudi sestavni del reprezentančne selekcije.
Svoj pečat so v letošnjem nenavadnem finalu pustili tudi navijači Tajfuna in Rogaške, ki so na vsakem obračunu sicer majhni dvorani napolnili do zadnjega kotička in ustvarili fenomenalno vzdušje ter tako igralce spodbudili k temu, da so iz sebe iztisnili še zadnje atome moči. Šentjurčani in Slatinčani so lahko v poduk predvsem Ljubljančanom, v zadnjem času pa tudi Novomeščanom, kako se navija za svoj klub in predstavnika svojega mesta.
