Predstava je tako odrešena zvestobe Drakuli Brama Stokerja, celo problematizira njegovo poenostavljeno popularizacijo in erotizacijo vampirjev. Žanrsko neopredeljiv spektakel z elementi grozljivega v pristopu posvoji slikovit, a tudi površinski način medijskega prikazovanja realnih krvoločnih podob, obenem pa se od tega odlepi v gledališko demonstrativnem klicu, ki ga z eksplozivno silovitostjo in močno kolektivno pripadnostjo izvede zbor mladih angažiranih performerjev. To hiperaktivno uprizorjeno koreografijo sinhrono trzajočih in kopulacijo simulirajočih gibov morda najpomembneje določa doneča glasbena komponenta v skoraj rockovski koncertni dinamiki in pa udarni, kolektivno ubrani glas performerjev. Režija zverziranega režiserja Andrása Urbána z nepogrešljivim balkanskim kontekstom tako prekaljeno simulira zdaj manipulantske note sakralne, zdaj propagandne politične strategije.
Prav sveža telesna eksplozivnost mladih igralcev, temperamentna silovitost oziroma energičnost podčrtajo preredko smiselnost mednarodne koprodukcije z ansamblom hrvaškega ZKM in italijanskega Teatra Due (iz mariborskega ansambla so tu suvereni Matevž Biber, Nika Rozman in Jurij Drevenšek). Oplajanje estetik pod vodstvom režiserja iz Novega Sada namreč naš često racionalni fokus v načinu igre tokrat vsrka v kolektivno in surovo telesno prezenco z zmožnostjo predirljivega vokalnega kanaliziranja čustev in nekoliko epidemično nalezljivostjo, skoraj v slogu artaudovskega gledališča kuge. Režija iz povsem preproste, nekoliko linearne logike predstave, ki skoraj plakatno plasira demonstrativne, potencialno politične izjave, izvleče učinkovitost z moralno razbremenjeno in neposredno komunikacijo, ki morda še najbolj zveni kot eruptivna ad hoc izjava »mlade« generacije s precej sočnim besednjakom: »Fuck me Europe!«
Iz nevarnega zapadanja v monotonijo preočitne agresije predstavo rešuje osebna obarvanost z revolucionarno krvjo. Funkcionira toliko, kolikor je mogoče iz vrhunca razvratne in potratne dekadence asociativno izvleči širšo zgodovinsko oziroma politično sliko, kakor je, denimo, desadovski blasfemični razvrat aristokracije umeščen v obdobje revolucije, de Sada pa, kot vemo, Pasolini kasneje presadi v kritični fašistični kontekst. Tu bi lahko predstava šla dlje, a vendarle je vampirizem ovinek, oporišče za politično konstatacijo in eksplicitno demonstracijo anomalij, ki zveni v kontekstu nadčloveške kapitalistične eksploatacije teles navadnih smrtnikov.
Pod črto torej Drakula niti ni tako radikalna predstava, ostaja znotraj fikcije gledališča, a nikakor ni karakterno mlačna – do nje se je končno možno opredeliti, lahko tako ali pa drugače. In to je morda tisto, kar najbolj pogrešamo v gledališču, ki je pri nas zadnje čase nastavljeno na »varni način«.
