Nekatere obtožbe zoper vrh državnega tožilstva so resnejše kot druge, eden izmed milejših očitkov generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju pa je plačilo 5000 evrov, ki jih je tožilstvo namenilo podjetju Urednica za pomoč pri komuniciranju z javnostjo ob navalu novinarskih vprašanj o nekajdnevnem izginotju Hilde Tovšak maja 2013. Vsaj ta očitek ni bil na mestu. Če kaj, je bilo to plačilo dobra naložba, saj ima pravosodje pogosto težave s komuniciranjem z javnostjo. Tudi generalni državni tožilec ne skriva svoje nenaklonjenosti do precejšnjega dela novinarjev, sedmi sili pa je namenil tudi Esej o medijih, novinarjih, kriminaliteti in pravosodju. V njem problematizira tudi tezo, da neumnih vprašanj ni, njegovi javni nastopi pa so pri širši javnosti neredko sprejeti kot vzvišeni ali celo arogantni. Med kolegi je Fišer precej bolj cenjen. Ne le po strokovni, temveč tudi po človeški plati.
Celo Anton Drobnič ga je hvalil
Leta 1949 v Postojni rojeni doktor prava in profesor na ljubljanski pravni fakulteti je v prvem intervalu med tožilci služboval od leta 1971 (takoj po diplomi) do decembra 1998. Novogoriško tožilstvo je vodil sedem let in leta 1995 postal vrhovni tožilec. Nato se je konec leta 1998 za desetletje preselil med ustavne sodnike, kjer je kot strokovnjak za kazensko pravo sodil v konservativno večino ustavnih sodnikov. Šest let je bil tudi predsednik kazenskega senata na ustavnem sodišču. Od tam se je vrnil na tožilstvo in se kmalu povzpel na njegov vrh.
V devetdesetih letih je dobil svojega večnega nasprotnika – politiko. Natančneje del politike oziroma predvsem SDS. V državnem zboru so ga za ustavnega sodnika denimo izvolili šele v drugem poskusu, saj mu je tedanja opozicija očitala, da je leta 1977 preganjal duhovnika, ki je nad Cerknim sodeloval pri postavitvi spominskega obeležja ubitim domnevnim izdajalcem iz druge svetovne vojne. V starem jugoslovanskem kazenskem zakoniku je bilo namreč zapisano tudi kaznivo dejanje zlorabe vere in cerkve v politične namene. Fišer je kasneje pregon obžaloval in ga ocenil za napako, v bran pred politiki pa se mu je leta 1998 postavil celo tedanji generalni državni tožilec Anton Drobnič, sicer zapriseženi domobranec, ki je Fišerja označil za enega najboljših pravnih strokovnjakov in za poštenega in odgovornega človeka. Tudi drugi starejši kolegi so ga ocenjevali kot prenoviteljskega tožilca z modernimi pogledi na kazensko pravo.
Drobnič je zmogel tisto, česar del politike še danes ne zmore. Zgodba o pregonu župnika ostaja v zraku. Čeprav je Fišer maja 2011, ko je postal generalni državni tožilec, zavrnil vse ponujene odstope vodij oddelkov, ki so bili tesno povezani s Fišerjevo predhodnico Barbaro Brezigar, je bil na politični desnici oziroma pri SDS vedno na muhi. Njegov najglasnejši kritik je poslanec dr. Vinko Gorenak, ki je kot notranji minister v drugi Janševi vladi tožilstvo prenesel s pravosodnega ministrstva na svoj resor, v kabinet pa povabil tudi Brezigarjevo. Gorenak se že tedaj ni strinjal z imenovanjem Boštjana Škrleca na mesto direktorja vrhovnega tožilstva, saj so na vrhovnem tožilstvu v postopku izbire kombinirali dva postopka, Škrlec pa je bil imenovan v zadnjih izdihljajih Pahorjeve vlade.
Tožilsko društvo na Fišerjevi strani
Nekdanji miličnik ni nikoli prebolel imenovanja Škrleca – iskanje Fišerjeve odgovornosti je vzel za osebni projekt. Letos je dočakal (skoraj) dokončno zmago: negativno mnenje komisije za preprečevanje korupcije. Po Gorenakovem mnenju je tako Fišer koruptnež, najverjetneje pa celo goljuf, kot je zapisal na svojem blogu.
Fišer v svojo bran ponavlja, da so njegov predlog za imenovanje generalnega direktorja kot ustreznega ocenili tako tedanji minister Aleš Zalar kot njegovi sodelavci in pisci zakona ter da je deloval v dobri veri. Prav tako je kritičen do načina dela KPK, pri čemer mu kolegi štejejo v dobro, da je bil do protikorupcijske zakonodaje kritičen že prej in ne šele zdaj, ko se je sam znašel v vlogi okrcanega. Dlje časa je namreč opozarjal, da je protikorupcijska zakonodaja slaba, saj da se preveč spušča na področje kazenskega prava in ne omogoča korektne obrambe preiskovancev.
Tožilci, s katerimi smo govorili, ocenjujejo njegovo vodenje kot strokovno in kakovostno, zato ne čudi, da se mu je tožilsko društvo takoj postavilo v bran. Za zdaj mu ob strani stoji tudi državnotožilski svet, ki lahko edini predlaga razrešitev generalnega direktorja tožilstva. Devetčlanski svet je ocenil, da je Fišer postopek imenovanja Škrleca vodil neprimerno, a da razrešitev ne bi bila sorazmerna glede na težo očitkov in glede na to, da je bil kasneje Škrlec kot edini kandidat na isto mesto imenovan tudi po pravilnem postopku. Državnotožilski svet je v svojem sklepu zapisal, da Fišerjevo ravnanje ni imelo škodljivih posledic za nikogar, na splošno pa je tožilstvu pod njegovim vodstvom pripisalo očiten napredek pri pregonu najzahtevnejših kaznivih dejanj.
Zgovorne številke
Letna poročila kažejo, da se je od leta 2011, ko je prevzel vodenje vrhovnega tožilstva, uspešnost tožilcev po merilu obsodilnih sodb res povečala. Leta 2011 so sodišča izrekla 8223 obsodb (polnoletnim fizičnim osebam) ob 80-odstotni uspešnosti tožilcev, lani pa 10.375 sodb ob 88-odstotni uspešnosti. Za petkrat so se povečale tudi obsodbe pravnih oseb (z 11 na 55), uspešnost tožilcev pa se je na tem področju dvignila z 28 na 59 odstotkov. Tožilstvu je lani uspelo zavarovati tudi 495 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi obtožencev. Pozitivnega razmerja med uspehi in spodrsljaji tožilcev – do slednjih v Sloveniji prerado pride ravno pri najodmevnejših zadevah – seveda ne gre pripisovati samo prvemu med tožilci. To bi bilo nepošteno do slehernega kakovostnega tožilca in nekaterih pozitivnih sprememb zakonodaje, kot je denimo institut predobravnavnega naroka in priznanja krivde v dogovoru s tožilstvom.
Prav zaradi številnih zakonskih sprememb v zadnjih letih tožilci priznavajo, da so v času Fišerjevega mandata prejeli več uradnih navodil z vrha tožilstva kot pred tem. Toda šlo je za splošne strokovne usmeritve in ne za vplivanje na konkretne primere, kot se je občasno denimo očitalo Fišerjevi predhodnici.
Kljub podpori državnotožilskega sveta se pritiski na Fišerja ne bodo končali, saj je Gorenak že pred časom povedal, da bodo Fišerju v SDS korak za korakom »pomagali«, da odide. Tudi vlada napoveduje določene spremembe, s katerimi bi bilo v prihodnje generalnega tožilca lažje odstaviti. A hkrati naj bi bil Fišer zaradi svoje starosti (66 let), ki mu omogoča upokojitev in mu zato vztrajnost ne more več dolgoročno škodovati, še toliko bolj odločen pri branjenju svojega šestletnega mandata.
