Še posebej mladi se otepajo spominjanja na preteklost, ker da se jih to »ne tiče« in hočejo zase sedanjost in prihodnost. Prav imajo! Toda sedanjost je zavdana s preteklostjo in iz sedanjosti se poraja prihodnost. Ni samo mladim težko in zoprno ob tem zbujanju preteklosti – kaj pa imam jaz z njo, ko pa sem v času spornega dogajanja »še v pleničke lulala« (kakor je natančno ugotovil g. Janez Stanovnik)!? Toda ali se nas res preteklost »ne tiče«? Od kod, zakaj ta deprimiranost vse nacije, od kod ta sovražnost, ko pa vendarle nič ni. Le srce boli!
Da res gre za potlačitev, za »slovensko travmo«, je spoznala tudi Nizozemka, ki si je v Sloveniji ustvarila začasni dom, Lousewies van der Laan. V intervjuju Zorana Potiča je govorila o »politični drami« v Sloveniji (o ekonomskem problemu, neuspeli privatizaciji itd.) in med drugim dejala:
»Ta problem se navezuje na drugo veliko travmo slovenske družbe – drugo svetovno vojno. Prav neverjetno je, da se vsak daljši in bolj poglobljen pogovor s Slovencem konča v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.
(…) Če se še bolj poglobiš, ugotoviš, da slovenska travma korenini daleč v preteklosti, česar se zaveda zelo malo ljudi zunaj Slovenije. Ta travma ima veliko vlogo pri sedanji paralizi. Zaradi nje je težko definirati kolektivno vizijo, kako naprej, če imaš nasprotujoče si podobe o tem, kaj si v preteklosti počel.
(…) Kar se je zgodilo v Sloveniji, predstavlja nacionalno travmo: imeli ste okupacijske sile, težko ste oblikovali nacionalno identiteto, niste imeli svobodne volje izražanja, kdo ste – za državo je to isto kot za osebo, ki je posiljena. Če se to ponovi večkrat, se pojavi travma, s travmami pa se je najbolje soočiti z odkritim pogovorom. Brez tega ni mogoče odpreti novega poglavja v življenju. Ta slovenska travma je bila zame pravo odkritje, saj ob prihodu v to deželo nisem ničesar vedela o tem, (…) a ko sem spoznala dušo dežele, mi je to zlomilo srce. S to vašo travmo se je treba nekako soočiti, ker se bo sicer zelo težko spopasti z izzivi prihodnosti«. (Slovensko politiko dojemam kot dansko politično dramo Borgen, Sobotna priloga Dela, 26. oktobra 2013)
»Tuje oči« vidijo jasneje, ker niso zaslepljene ne z našo desno ne z levo »optiko«. Travma, ki jo je tujka tako tenkočutno in sočutno uvidela, je vzrok naše današnje državljanske ne-spravljenosti in neverjetnih, nekulturnih in nizkotnih manipulacij s preteklostjo – za dnevno politično rabo!
Mrtvi naj počivajo v miru
Soočenje s preteklostjo in zdravljenje ran se začneta z odnosom do mrtvih. Do vseh mrtvih, žrtev vojne in povojnega revolucionarnega nasilja. Preprosto rečeno: mrtve moramo pokopati! S pieteto, na civiliziran način, dejansko in simbolno.
V nekem smislu smo s simbolnimi dejanji (postavitev spomenika po vojni likvidiranim v Teharjah, priprava postavitve spomenika vsem žrtvam vseh naših vojn) prehitevali nujnost dejansko pokopati povojne žrtve, saj je bilo treba najprej sploh sneti »pečat« tabuja s teh dogodkov! To se je zgodilo s simbolnim dejanjem na spravnem dnevu v Rogu 8. julija 1990, ko je metropolit dr. Alojzij Šuštar daroval mašo za pobite, Milan Kučan pa je v funkciji predsednika predsedstva republike te dogodke obžaloval in obsodil. Sledili naj bi identificiranje grobišč, njihova označitev in ureditev, identifikacija žrtev (kolikor je mogoče) – in potem naj bi pustili mrtve, da počivajo v miru!
Petindvajset let kasneje, ob sedemdesetletnici konca vojne, je slavnostni govornik Milan Kučan pozval javnost, naj se ne obračunava »prek grobov« – ampak nekaterih grobov še ni!
Za ureditev grobišč je potrebna primerna zakonska osnova. Zakon o vojnih grobiščih je kot vsak zakon človeško delo, torej ni noben zakon za večno. Tako je bil tudi ta pomanjkljiv, kar se je izkazalo v času, ko naj bi na njegovi osnovi urejali povojna grobišča. Zdaj je Nova Slovenija predlagala zakon o dostojnem pokopu – in tu je priložnost, da začnemo »novi začetek«!
Predlog tega zakona obravnava izključno tehnične vidike dostojnega pokopa! In sicer:
1. evidentiranje grobišč (kdo in kako zbira podatke o grobiščih),
2. sondiranje (kaj to je in v kakšnem obsegu, kdaj se izvede, kako, kdo da soglasje, kdo predlaga itd.),
3. prekop/pokop (določeno je, kdaj se izvede prekop, kako je z identifikacijo, z vzorčenjem DNK),
4. skrb za grobišča (kdo, koliko, kdaj),
5. sočasno s temi fazami teče še postopek za vpis v register kulturne dediščine (kdo predlaga itd.).
SMC še ni državotvorna stranka!
Ob jasni definiciji vseh teh postopkov in faz postopkov je predvidena zelo natančna razmejitev pristojnosti med zakoni, ki zadevajo grobišča: kje gre za pristojnost policije, kdaj prevzame ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in kje je pristojnost ministrstva za kulturo – to do sedaj ni bilo zakonsko urejeno, zato je pri vsakem primeru prihajalo do konflikta s kulturnimi institucijami. Na eni strani vsiljevanje svojih zahtev z izsiljevanjem za soglasje za izkop, v katerem njeni birokrati zahtevajo popolnoma enake postopke kot za antična in prazgodovinska grobišča (kar je ne le nerazumno, temveč povsem neprimerno), na drugi pa otežujejo (ali pa niti slišati nočejo), da bi se grobišča vpisovala v register kulturne dediščine – čeprav so jih vnesli v zakon o kulturni dediščini kot arheološko dediščino! Prav tako je prejšnji zakon nedorečen glede pristojnosti policije po kriminalističnem tehničnem ogledu grobišča oziroma prenosa pristojnosti s policije na MDDSZ. Tu so pomembne ure (ker na primer gradbeni stroji stojijo, ker čakajo na pristojnega, da odredi naslednje ukrepe). Vse to so sami tehnični in logistični absurdi, ki jih je bilo treba zakonsko rešiti!
Na kratko rečeno: predlog zakona o dostojnem pokopu rešuje tri bistvene sklope problemov dostojnega pokopa: 1. postopki za delo z grobišči, 2. pristojnosti komisije za ureditev grobišč v odnosu do ministrstva in vlade, in 3. jasne relacije med vsemi, ki se ukvarjajo z grobišči.
Politika NSi mi v splošnem ni blizu, toda predlog zakona o dostojnem pokopu ji je v čast. Ker ne daje »platforme« za ideološke manipulacije: preprosto ureja način dostojnega pokopa v prav vseh tehničnih pogledih. Niti enega člena ni z ideološko vsebino! Zato pa je političnih manipulacij pred sprejemanjem zakona toliko več! Ne razumem, zakaj so predhodno spraševali za mnenje Zvezo združenj borcev za vrednote NOB. Kaj imajo oni govoriti o teh grobiščih? In zakaj je Nova zaveza proti? Očitno zato, ker ji ureditev grobišč jemlje možnost manipulacije in večnih očitkov (današnji!) levici, ki jo enači s komunistično oblastjo, ki je te poboje zagrešila. Očitno jih pieteta do »njihovih« mrtvih preprosto ne zanima, ker jih zanima le »prevrednotenje zgodovine« v smislu »zmagoslavja premaganih«! Ne gre jim za pieteto, marveč za politični prestiž. Menim, da je iz enakega razloga proti zakonu SDS, saj bi po ureditvi grobišč imela manj možnosti manipuliranja s čustvi prizadetih ljudi. SD se obotavlja – ni še doumela, da novi zakon onemogoča ali vsaj omejuje možnost političnih diskvalifikacij s strani desnice. SMC pa se še vedno ne zaveda, da je kot največja stranka koalicije odgovorna za državo, torej tudi za kulturno in duhovno vzdušje v njej. Še ni državotvorna stranka!
Zakon o dostojnem pokopu je ena od nujnih poti, da se rešimo naše travme! Če ne bo sprejet, bomo spet zamudili ponujeno priložnost. Morda zadnjo v tej generaciji. Ko bomo sprejeli našo polpreteklo zgodovino nase, ko bomo resnično dali mrtvim mir, bomo mirneje zaživeli tudi mi, živi, »posiljeni od zgodovine«.
