Milan Brglez: Predstavnike petih lobijev imamo tudi v naši stranki

Glede Stranke modernega centra, katere podpredsednik je, pa poudarja, da je bila njihova glavna težnja drugačna politika; da pa to lahko gradiš, moraš najprej obvladati in preseči staro politiko. Toda tega nikakor ne bodo počeli preko lobijev, zagotavlja. So pa doslej v stranki odkrili predstavnike kar petih lobijev na področju energetike...

Če ne bo naredila tistega, kar bi v slovenski politiki morala narediti, in zadev ne bo spremenila v pravo smer, si tega pač ne bo zaslužila. Če pa ji bo nekaj tega v tem mandatu uspelo narediti, omenjena opcija še vedno obstaja.

Percepcije prebivalcev so pogojene s številnimi zadevami in so lahko različne od tistega, kar se v realnosti dogaja ali kar je možno narediti. Hkrati je mogoče na različne načine vplivati nanje. Dejstvo je, da vlada javnosti premalo jasno sporoča, kaj je naredila. To pa ima določen vpliv na zaznavanje ljudi o tem, kaj se dogaja ter koliko in kaj vlada dela.

Delno je za to krivo nezadovoljstvo s politiko, delno pa previsoka pričakovanja na začetku mandata. V stanju, v katerem smo državo dobili, je bilo treba pogasiti najprej kar nekaj požarov. In ker so bile »gasilske akcije« manj vidne, je izgledalo, da je vlada pri reformah izredno počasna.

Najverjetneje je v začetku tudi bila počasna, saj se je učila.

Mislim, da se stvari sedaj nekoliko spreminjajo. Nekatere odločitve lahko določen čas prelagaš, dokončno pa se jim ne moreš izogniti. Letos sta na vrsti vsaj še dve prelomni zadevi, ki se jima ni mogoče izogniti: postavitev nadzornikov SDH in sprejem proračuna za leti 2016 in 2017. To sta dva ključna mejnika, na katera bi morala biti usmerjena pozornost. Prejšnji ključni mejnik je bila slaba banka – tu je pol odločitve že realizirane, drugo polovico pa bo še treba. Seveda pa so tu tudi drugi projekti, ki so morda manj »dramatično vidni«, a so izredno pomembni.

Vem, da vlada pripravlja ogromno stvari in jih bo poskušala spraviti na seje parlamenta do počitnic. Posamezna ministrstva se zaradi kopice dela težko držijo rokov in določanje, kaj bi izpeljali v normalnem političnem procesu, vladi ne uspeva najbolje.

Ne odgovarjam na telefonske ankete.

Ne glede na to, katera vlada bi bila, bi imela s temi področji probleme, saj gre za dolgoročne projekte. Najslabše ocenjeno področje, torej zagotavljanje delovnih mest, je strukturno najtežje rešljivo. Še zlasti, če ne govoriva samo o »novih«, temveč o »kvalitetnih novih« delovnih mestih. Kljub temu pa – zadnji podatki, ki sem jih dobil na mizo pred nekaj dnevi, kažejo izboljšanja tudi na tem področju.

Čisto mogoče, da sem podvomil. Ne bi šel namreč v politiko, če ne bi tako ocenjeval.

Trudi se, da bi ustvarila pogoje za to, da bi lahko bila bolj uspešna. Ta uspešnost pa ni odvisna zgolj od vlade, temveč od vseh vidikov oblasti v tej državi, od njihove usklajenosti, od tega, kako jasne cilje si zastavljamo... Mislim, da nam bo tokrat po šestnajstih letih le uspelo sprejeti novo deklaracijo o zunanji politiki, kar je simbolno pomembno predvsem zaradi nas samih in ne toliko zaradi sveta okoli nas.

Vsekakor ta ne bi bil več v takšnem smislu zunanjepolitičen, kot je bil doslej. Sedaj sta ključna dostojno preživetje in kakovosten razvoj. Ne glede na to, kako turbulenten je ta svet, moramo od nečesa živeti in dodano vrednost, ki jo ustvarjamo, na ustrezen način deliti med prebivalstvom, da se ohrani smisel same države. Slovenija bo vedno odvisna od izvoza. Proizvesti moramo dovolj, da lahko zagotavljamo normalno delovanje države in da zagotovimo to, kar imamo zapisano v ustavo: pravno in socialno državo.

Dejstvo je, da z državnim premoženjem, žal, nismo znali ustrezno upravljati. Prav tako je dejstvo, da se okoli državnega premoženja razprostirajo omrežja, ki ga izčrpavajo. Namesto da bi od dobičkov kaj imeli ljudje oziroma vsaj proračun, odhajajo na različne načine v zasebne žepe. Privatizacija je pot, kako presekati izčrpavanje teh podjetij. Drugo vprašanje pa je, ali s privatizacijo pridobiš odgovorne lastnike. Menim, da je to ključno vprašanje.

Politika je v marsičem stvar kompromisov med idealno vizijo in tistim, kar dejansko lahko realiziraš. To je prvi del mojega odgovora. Drugi del pa je, da povsem nepristranskega nadzora skoraj ni mogoče vzpostaviti. Tam, kjer bi ga lahko, pa tisti, ki jim dosedanje stanje koristi, postavljajo vse možne ovire, da bi se učinkovitost nadzora preprečilo. V takšnih primerih kaj drugega, kot da na določeno mesto imenuješ človeka, ki mu zaupaš, ne moreš narediti.

Verjamem, da smo člani SMC zavezani našim vrednotam. A nikoli ne moreš dati roke v ogenj za vsakogar.

Poglejte moj bančni račun.

Tudi zato, ker si je postavila strašno visoke standarde.

Ne na tak način. Želela si je, da postopoma spreminja politično kulturo za vse, ne pa, da mora ona narediti dva koraka naprej, drugi pa se s vsemi sredstvi oklepajo svojih pozicij.

Ne bi rekel, da smo jo gradili, temveč da se je izgradila. Pri tem smo bili nekoliko sokrivi, a gre za to, kako so stranko dojemali drugi. Ko daš to skupaj, dobiš nenehno poudarjanje etike. Naša ključna poanta je bila drugačna politika, da pa se lahko greš drugačno politiko, moraš najprej obvladati in preseči staro politiko. Drugače nastane nered.

Ne, nikakor ne preko lobijev. Dejstvo, da lobiji obstajajo, je treba upoštevati, odločitev pa ne sme biti sprejeta pod vplivom določenega lobija. Ne smeš enega lobija preferirati, drugega pa ne, temveč moraš poskušati poiskati rešitev, ki bi bila neodvisna od njihovih partikularnih interesov. Ali to pomeni odprt spopad z lobiji ali sodelovanje z njimi, pa je lahko na različnih področjih politike različno.

Kot predsednik državnega zbora nikakor ne bom govoril o imenih in priimkih; to bi si morda lahko privoščil kdo drug. Smo pa na področju energetike identificirali vsaj šest, če ne sedem različnih lobijev. Od tega jih imamo v stranki pet.

Predstavnike petih lobijev imamo tudi v naši stranki. A brez skrbi, prepoznali smo jih, in ko »lobi« prepoznaš, naenkrat neha »lobirati«.

Niso na pomembnih mestih, sploh pa ne na mestih, da bi lahko neposredno vplivali na naše odločitve. Te so neodvisne od njih. Je pa pomembno, da se zavedamo, da so tudi v naši stranki ljudje, ki so blizu določenim lobijem.

Predvsem pazimo in bomo pazili, da ne bi kdo od »lobistov« uspel s svojim lobiranjem. In to na račun nas, državljanov. Mi smo zavezani državljanom in ne lobijem.

Ja, ker se tu skriva še kar nekaj denarja. Nekateri vidiki energetike so lahko tudi izvozno usmerjeni in tam se generirajo visoki dobički. Lahko začneva kar pri električni energiji. Zlasti vodnega potenciala je pri nas kar nekaj. Razvoj dogodkov ima svojo zgodovino. Kot veste, obstajajo politični prepiri, kje naj bi te vire koristili, pa povezava z regionalizacijo Slovenije, preferiranje svojega lokalnega območja – včasih tudi na račun vsega ostalega.

Tega ne vem natančno. Do leta 2008, 2009 so bili glede honorarjev v visokem šolstvu drugačni časi, kot so danes. Vendar pa je moj neto honorar na področju izrednega študija, kjer sem predvsem delal, redko presegal 45 evrov na uro. Je pa bilo teh ur kar nekaj. Poleg asistentske plače, ki danes znaša nekaj več kot tisoč evrov, sem tako dobil kakšen mesec še za eno plačo honorarjev. Kakšnih enormnih zneskov pa ni bilo. Ta denar je sistem tedaj lahko generiral, ker je obstajal izredni študij, od leta 2009 pa tega ni več. Danes obstaja samo osnovna plača, v okviru katere moraš narediti vse, za kar si včasih dobil dodatno plačilo. Vtis, da je denarja za honorarje v visokem šolstvu še vedno zelo veliko, se ustvarja, ker se objavlja podatke za desetletno obdobje. A dejstva so drugačna. Na primer: na Fakulteti za družbene vede, ki je moja fakulteta, se je v zadnjih petih letih znesek sredstev znižal za 40 odstotkov. In končno, če bi veliko zaslužil, ne bi danes imel velikega in zelo, zelo dolgoročnega kredita za enostanovanjsko hišo...

Obstaja koalicijska pogodba, ki je relativno dorečena, in 80 odstotkov te je »napisala« naša stranka.

Ne, pri istospolnih parih smo rekli, da je treba zelo jasno upoštevati dvanajsti protokol k evropski konvenciji o človekovih pravicah o splošni odpravi diskriminacije. Na koncu smo spremenjeni zakon o zakonski zvezi podprli in za njim stojimo. Pri številnih zunanjepolitičnih pobudah pa obstaja občutek, da so te dane bolj zaradi lastnega dobrega občutja kot pa zato, da bi s tem komurkoli pomagali. Sedaj imamo akcijo glede avstrijske državne pogodbe, kjer se nihče ne vpraša, kaj si naši zamejski Slovenci sploh želijo. Govorimo zgolj o tem, ali smo mi suvereni. Bistveno vprašanje pa je, kaj bo naša narodna skupnost v Avstriji imela od notifikacije nasledstva te pogodbe in ali lahko naša diplomacija zagotovi, da bodo vse države pogodbenice obveščene o naši notifikaciji. Tudi pri pobudi za priznanje Palestine se mi je postavljalo vprašanje, ali naj bi jo sprejeli zato, da se bomo mi bolje počutili, ali zato, da poskušamo tam kaj izboljšati.

Ja, če imaš s čim pomagati. Če pa ne moreš dati niti milijona evrov za razvojno pomoč ali v humanitarne namene, pa imaš problem.

Simbolika je mnogo, ni pa vse. Danes je vse bolj pomembno, kaj se iz velikih besed na koncu izvede. Za primer: Švedska je ob priznanju Palestine »odprla denarnico«. Vprašanje za nas je, ali smo ob morebitnem priznanju Palestine pripravljeni tudi finančno pomagati. Načeloma bomo to idejo vsi podprli, a ko bo to zadelo naše plače, naše pokojnine, naše regrese, takrat bo debata v Sloveniji verjetno šla v drugo smer. Sicer pa je letošnje leto glede priznanja Palestine odločilno. Vlada je parlamentu to dolžna predlagati, in ta ji ne bo dovolil neaktivnosti na tem področju.

Seveda ne, bolj gre za to, ali posamezne zadeve pelješ v procesu, ki teži h konsenzu.

Glede na spremembe ustave do takšnega referenduma ne bi smelo priti.

Verjamem, da mora ustavno sodišče spoštovati ustavo.

Lepo bi bilo, če bi ljudje govorili le, ko bi imeli drugim kaj povedati. Glede vsebine govora pa tole: z odstotki je težko merljivo vse tisto, kar je v govoru povedano, z besedami, ločili ali celo zamolki. Vse je pretehtano, vse premišljeno. Kot predsednik državnega zbora moram govoriti vedno o tistem, kar naše sodržavljanke in sodržavljane združuje. In o tem sem govoril. A govoriti je treba vedno iskreno. Naša zgodovina je težka, na trenutke zelo težka, a zato ni nič manj naša. In tega se moramo zavedati. Glede nekaterih očitkov, da sem Primorcem namenil preveč prostora, pa lahko odgovorim le, da moraš poznati »predpreteklost«, da lahko razumeš »preteklost« in »sedanjost«. Končno, glavni namen govora je bil, da izpostavi težnjo po svobodi, ki smo jo priborili, tudi s citatom iz Kajuhove pesmi. S tem sem jasno povedal, kdo so tisti, ki jim moramo biti hvaležni za to, da danes živimo v svobodi. Je pa res, da je bil to zame najzahtevnejši govor doslej. Ker moti robove obeh sprtih preteklosti, mi odzivi nanj odkrivajo vso temačno širino in globino političnega prostora, v katerem je bil povedan.

A »slovenski fantje in dekleta« v kontekstu druge svetovne vojne ni metafora za slovenske partizane? A tega in še česa se samo s štetjem besed ne vidi in noče videti.

Torej smo bili na obeh slovesnostih.

Nič posebej se nismo razdeljevali. SMC poskuša biti na vseh dogodkih, ki so simbolično pomembni za naše državljane. Sam sem bil slavnostni govornik na prireditvi ob koncu druge svetovne vojne v Križankah, dan pozneje sem se udeležil slovesnosti ob 70. obletnici prihoda partizanov v Ljubljano. Teden pozneje sem šel na zahvalno mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore ob 70-letnici konca druge svetovne vojne. Skratka – bil sem povsod, kjer bi morale biti prisotne najvišje politične oblasti. In če greva še dlje v preteklost, sem bil letos dvakrat slavnostni govornik tudi na prireditvah ob partizanskih spomenikih Pri Treh žebljih in v Strunjanu.

Ne bi temu tako rekel. Kot predstavnik državnega zbora se udeležujem stvari, ki so pomembne za vse naše državljanke in državljane. Bolj so se uravnoteževali nekateri organizatorji s svojimi namernimi ali nenamernimi protokolarnimi spodrsljaji, ampak tega sem pri opravljanju svoje funkcije tudi v parlamentu navajen.

Nepričakovan je bil del, ki je bil posvečen tistim, ki so povojne poboje izvajali. Na te, in njihova občutja takrat in potem, redko pomislimo. Sicer pa je bila pridiga vsebinsko zanimiva in tehtna. Sem pa imel ob letošnjih slovesnostih občutek, da je bila večina govornikov in govorov spravljivih, v smislu iskanja pomiritve med Slovenci. Tudi govor nekdanjega predsednika republike Milana Kučana – če odmislim točko, ki se ji reče kritika sedanje vlade.

V slovenskem političnem prostoru je bilo mnogo »nemogočih« zadev že videnih. Tako da je gotovo vse mogoče. Bi pa moral predsednik SDS, če bi bil s SMC v koaliciji, začeti moj priimek pisati pravilno.

Poleg razpada koalicije predpostavljate torej še razpad poslanske skupine SMC? Tisti, ki so to doslej že večkrat predvidevali, so se še vedno ušteli.

Ob tem se postavlja vprašanje, znotraj kakšnega političnega sistema bi to postavili. Pa tudi vprašanje možnosti zlorabe in vračanja v bivši delegatski sistem, kjer je možnost odpoklica obstajala. Načeloma je večji vpliv volilcev pozitivna stvar, vendar pa to samo po sebi večjega zaupanja v parlament ne bi zagotovilo.

Če bi bile zadeve jasne pred samim postopkom kandidiranja, bi to lahko prispevalo k večjemu ugledu parlamenta. Na tem predlogu bomo v prihodnje še delali.

V SMC ne pišemo in ne sodelujemo pri zakonih, pisanih zgolj zaradi konkretnih oseb na položajih ali funkcijah.

Hkrati pa tudi ne bi videli, na kakšne načine vse je mogoče zakone interpretirati. Očitno je treba pri nas vsako stvar zelo jasno zapisati, da ne more nihče z interpretacijo predrugačiti pomena in namena zakona, medtem ko njegova določila temu očitno ne morejo ubežati.

Glede na trenutno stanje v državnem zboru in glede na to, kar sem doslej slišal, bo etični kodeks težko sprejeti. Še zlasti če hočemo, da bi ta zavezoval vse. Dokler se izpostavlja, na katere vrednote je treba paziti, se vsi strinjajo, ko pa se postavi vprašanje, kdo bo sporno ravnanje ugotavljal, na kakšen način ter kakšne naj bodo sankcije, se enotnost konča. Legitimnost etičnega kodeksa pa morajo priznati tisti, ki naj bi ga izvajali.

Mislim, da se v našem parlamentu himna dovolj pogosto poje. Občutek ob petju himne je nedvomno dober, njeno prepevanje na začetku vsake redne seje pa ne bi prispevalo k ničemur. V bistvu bi to postala tako samoumevna zadeva, da ob posebnih priložnostih himna ne bi več vzbujala čustev. Morda bi bolj kot samo petje himne k večjemu domoljubju prispevalo, če bi prisluhnili njenemu besedilu, torej sedmi kitici Prešernove Zdravljice.

Nobena od omenjenih stvari ne bi k temu prispevala v celoti, je pa večina od njih pomembna. Morda bi k večjemu ugledu prispevalo tudi to, če bi o kakšni zadevi razpravljali brez prisotnosti javnosti, saj bi bilo s tem malo manj igranja za javnost. A to ne bi bilo demokratično.

Ne, zaradi večjega ugleda gotovo ne. Dvig ugleda parlamenta je dolgoročnejša zadeva, ki je v večji meri vezana na ustrezno razumevanje tega, kaj pomeni državljanstvo kot tako. Z ozaveščanjem državljank in državljanov na tem področju bi postavili ostrejša merila sami politiki. Prav tako pa bi morali ljudje kot volilci tiste, ki se v parlamentu izražajo na neustrezen način, selekcionirati na naslednjih volitvah.

Se pojavijo, a ne nujno od samih ministrov oziroma vlade kot celote. Nekatere zahteve glede samega postopka smo že preprečili.

Pri zakonu o bančništvu so želeli, da ga sprejmemo »na hitro«, na kar nismo pristali. Čeprav se kasneje zakon ni bistveno spremenil, smo imeli vendarle nekaj več možnosti za razmislek. Takrat smo se lahko tudi naučili, da so zakoni bolje ali slabše pripravljeni.

Ministrstva za finance.

Ne poznam navad drugih strank. SMC je demokratična stranka, kar kažejo obsežne razprave tako na sejah izvršnega odbora kot v poslanski skupini. Vsak ima pravico do svojega stališča – poglejte na primer torkovo glasovanje o zakonu o prikritih vojnih grobiščih ali prejšnja o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Seveda takšna različnost ne bo imela nobenega smisla, če propade SMC kot projekt, ki presega vsakega izmed nas.

Glede kongresa v Sežani pa – šlo je za naš drugi kongres, nekakšno nadaljevanje ustanovnega kongresa. Torej ni šlo za klasičen programski ali volilni kongres.

To bi pa zelo težko naredili. Tedaj se bodo začela postavljati tudi identitetna vprašanja, ocenjevali bomo svojo dosedanjo pot, ugotavljali, kako naprej, verjetno govorili o tem, kdo bo kandidiral na naslednjih volitvah... Pri teh vprašanjih bomo ne samo vsebinsko, ampak tudi za zunanjega opazovalca bolj demokratični.

Ja, zgodbe enega mandata, in običajno tudi določene interesne skupine, ki je bila v njenem ozadju.

Ne, hočem reči, da tisti interesni skupini obstoječa stranka ni več koristila. V ozadju naše stranke ni interesne skupine, ki bi se nas torej lahko naveličala in rekla, da naj kar gremo. Pri prejšnjih novih strankah smo te skupine vedno lahko locirali, pri nas je ne moremo. Koga bodo ljudje na volitvah izbrali, pa je seveda povsem drugo vprašanje. Zavedamo se, da bomo morali, če bomo želeli biti uspešni, pokazati določene rezultate. Se pa stranka krepi. In verjamem, da bo dokončala mandat.