V iskanju celovite rešitve za zajezitev migrantskega vprašanja pa se EU odpravlja na tanek led geopolitike, vojaškega ukrepanja in iskanja solidarnosti za prerazporeditev azilnih prosilcev znotraj integracije. Migrantska kriza na Sredozemlju je za Unijo postala tako velika humanitarna kriza, da se namerava bremena migrantov vsaj delno otresti tudi z uničevanjem tihotapskih ladij. V varnostnem svetu so Velika Britanija, Francija, Litva in Španija vložile osnutek resolucije, s katero na osnovi 7. poglavja ustanovne listine – poglavja groženj mednarodnemu miru in varnosti – od svetovne organizacije pričakuje avtorizacijo za vojaško ukrepanje proti tihotapcem. Razbitje njihove tihotapske mreže naj bi se na podlagi zaupnega strateškega dokumenta visoke zunanjepolitične predstavnice Federice Mogherini lotili tudi z zračnimi, morskimi in kopenskimi napadi specialnih sil na libijskem ozemlju.
Če bodo zunanji in obrambni ministri EU na današnjem zasedanju v Bruslju odobrili tovrsten obseg operacije »potapljanja ladjic«, bo EU po strmoglavljenju Moamerja Gadafija soočena z nevarnostjo vnovičnega posrkanja v nepregledno libijsko državljansko vojno. Neposreden napad na libijske tihotapce namreč prinaša številne nevarnosti. Ogrožena bi bila že tako naporna pogajanja o oblikovanju vlade narodne enotnosti med različnimi vladami iz Tripolija in Bengazija. Večinoma na zahodu delujoči tihotapci naj bi bili dobro oboroženi, tesno pa naj bi sodelovali tudi s številnimi milicami v državi. Mogherinijeva v svojem strateškem dokumentu po poročanju evropskih medijev omenja tudi možnosti precejšnje kolateralne škode ob napadih na tihotapske čolne. Je torej EU pripravljena za odvračanje migrantov pred nevarno potjo čez Sredozemlje z vojaškimi napadi ogroziti ali celo žrtvovati življenja nedolžnih, ki bi se ravno v času napadov nahajali ob libijskih čolnih?
Osemindvajset evropskih vlad je zdaj pred moralno zagato, ki sta jo zaradi večjih geostrateških interesov doslej v dveh iraških in afganistanski vojni brez pomislekov pod preprogo pometla dva ameriška predsednika. Na evropskem tnalu geostrateški interesi predstavljajo predvsem nadaljnjo kohezivnost integracije, ki jo z roko v roki vsak s svoje strani cefrajo gospodarski nacionalizmi in evrokritični ksenofobni populisti.
Stališče Slovenije glede vojaškega ukrepanja na libijskih tleh ni povsem jasno. Z zunanjega ministrstva so sporočili, da načrtovana misija EU za razbitje tihotapskih mrež v začetni fazi predvideva izmenjavo informacij in izvajanje nadzora, nadaljnje aktivnosti EU glede vojaške operacije pa so odvisne od mandata varnostnega sveta. Slovenija podpira vse odločitve in ukrepe, ki so v skladu z mednarodnim pravom, so še dodali. Ne imeti jasnega stališča do vojaškega posredovanja v Libiji pomeni ne imeti stališča do prihodnosti EU.
