Ivo Jan: Bil sem tečnež, ki se je vedno pritoževal

Slovenija v tistih časih ni bila niti približno tako spoštovana kot danes. Zdaj imamo Anžeta Kopitarja, ki je velik ambasador slovenskega športa. Poznan je Jan Muršak, ki je igral v Detroitu, zdaj je član CSKA iz Moskve. Slovenija ima močno reprezentanco, saj imajo fantje vidne vloge v tujih ligah.

Na Švedsko smo odšli povsem neobremenjeni. Ogromno smo dosegli že z uvrstitvijo v skupino A. Miselnost reprezentance je bila drugačna, bili smo sproščeni, nihče ni pričakoval novega uspeha. Na koncu smo bili dovolj močni, da smo v skupini za obstanek dokazali, da s Slovenijo ni šale. Kljub temu nismo imeli tako popolne reprezentance, kot jo zdaj gledamo v Ostravi. Tako enakovrednih peterk ni bilo.

Normalno, saj nihče ni pričakoval obstanka. Zabava je bila bučna, uspel nam je resnično velik dosežek. Naše delo je bilo oteženo, saj smo morali v skupini za obstanek zmagati na vseh treh tekmah. Apetiti so kasneje zrasli, a smo že prihodnjo sezono padli na realna tla.

Res je. Ekipa ni delovala tako, kot bi morala. Razprtije so se dogajale zaradi državnega prvenstva, ko je izbruhnila dopinška afera z Davorjem Durakovićem. Jeseničani so bili prizadeti, češ da je Olimpija nepošteno osvojila državni naslov. Mentalno nismo bili dovolj močni, da bi pozabili na nesoglasja. Moramo vedeti, da je bila reprezentanca tedaj potisnjena nekoliko v ozadje, saj je imelo državno prvenstvo večjo veljavo kot danes. Če so bile težave na klubski sceni, se je to poznalo v izbrani vrsti.

Že prvi dan priprav so se ustvarili klani med jeseniškimi in ljubljanskimi igralci. Vzdušje ni bilo prijetno, v garderobi nismo imeli človeka, ki bi udaril po mizi in rekel, zdaj je pa tega dovolj. Nismo imeli tolikšnega spoštovanja do slovenskega grba, kot ga imajo hokejisti danes. Visoki porazi na prvenstvu so zadevo še poslabšali, pa tudi nasprotniki so se bolje pripravili na Slovenijo kot leto prej.

Težko bi trdil, da je to naša posebnost, saj se v vseh športnih panogah dogajajo nesoglasja. V kolektivnem športu je veliko individualnih apetitov in včasih premalo sledenja moštvenemu cilju. Na Finskem nismo dihali kot eno.

V življenju stvari zbledijo. Priprave smo začeli takoj po državnem prvenstvu in se drug drugega nasitili že pred prihodom na tekmovanje. Slovenski hokej ne spada med svetovne velikane, zato za uspešno zgodbo nujno rabimo homogenost. K sreči je leta 2004 stvari uredil novi selektor Kari Savolainen, ki je velik človek. Ker ni bil obremenjen z dogajanjem v slovenskem okolju, je znal zgladiti odnose med igralci.

Da. Navsezadnje se nisem boril le zase. Moja edina želja je bila, da bi imeli hokejisti urejene vsaj osnovne zadeve glede zavarovanja. Ker sem igral v tujem klubu, me v primeru poškodbe v reprezentančnem dresu ne bi prav dolgo gledali. Lahko bi ostal brez vsega. Zaradi neurejenih razmer sem tudi izpustil nekaj pripravljalnih tekem, saj nisem hotel tvegati poškodbe.

Dojemali so me kot problematičnega hokejista. Kot tečneža, ki se je zmeraj pritoževal. A takšen sem še danes. Vedno si želim, da bi bile stvari urejene, zato sem vesel, da je sedanja generacija dobro preskrbljena. Nimajo luksuza, a ne živijo v pomanjkanju. Morda imajo le nižje premije, kot smo jih imeli nekoč. Ko smo se uvrščali v elitno divizijo, so nam podarili avte, a kar nekaj hokejistov je imelo zaradi tega težave.

Vzeli so malo večje avte, ki so jih odplačevali na kredit, a se je vmes zgodila afera Zbiljski gaj. Eden od igralcev je imel zaradi tega dve leti blokiran račun. Težave so se le stopnjevale, jaz pa sem začel izgubljati interes, ker sem bil vedno označen za igralca, ki poudarja nepravilnosti.

Ne vem. Takratni predsednik Damjan Mihevc mi je rekel, da se bova pogovorila, vendar sestanka nikdar ni bilo. V javnosti so govorili, da ne želim igrati za reprezentanco, kar je bila neresnica. Zameril sem jim.

Zagotovo. Zdi se mi, da sem za Slovenijo nekaj naredil. Za moštvo sem prispeval, kar so od mene pričakovali. Želel bi si, da bi odigral vsaj sto tekem, a jih nisem.

Igralci so zelo povezani. Prednost imajo, ker igrajo v tujini, zato niso obremenjeni z domačim okoljem. Srečajo se po dolgem času in takrat so veliki prijatelji. Veliko lažje je igrati hokej, ko nisi naveličan drug drugega. V takšno okolje se je vedno lepo vrniti.

Bi, a reprezentance so tukaj zelo izenačene. Na obstanek bi morali računati predvsem proti Danski, ki je slabša od Norveške. Bi pa rekel, da so nasprotniki fizično močnejši od Slovenije.

Drži. Spoštujem, da si športnik postavi visoke cilje, a včasih se zgodi, da se ti ravno to maščuje. Razumem, da so fantje v Ostravo prišli z izhodiščem iz Sočija, a nas konkurenca od tedaj spremlja bolj podrobno. Navsezadnje že prisotnost Kopitarja pove dovolj, saj ga pozna ves hokejski svet. Normalno je, da apetiti zrastejo, a ne smemo pozabiti, da so močni tudi drugi.

Večina to reprezentanco povezuje z vsem slovenskim hokejem, a ni ravno tako. To je izkusila tudi moja generacija. Ko smo prvič prišli v skupino A, so govorili, da bo zdaj vse lažje, a se ni nič spremenilo. Jaz sem kljub uvrstitvi v elito zelo težko našel klub v tujini, čeprav sem imel dobre sezone. Mi bomo vedno ostali Slovenci, ki nas ne bodo nikdar prav resno jemali.

Res je, da včasih prevečkrat iščemo izgovore, a to je slovenska mentaliteta. Veliko je bilo pomislekov, ali so nas proti Slovakom okradli. Jaz bi temu pritrdil, a vprašajmo se, kaj nam pomagajo debate o sodnikih. Igralce razumem, da so morali stresti jezo iz sebe. Če je mene kaj težilo, sem vedno povedal na glas, saj sem potem občutil olajšanje in se počutil bolje. Verjemite mi, da svetovni mediji spremljajo našo reprezentanco in pregledajo naše medije. Že v EBEL imajo posebne ljudi, ki prevajajo hokejske članke iz slovenskih časopisov. Internet je tako razširjen, da je vse na dosegu roke. Včasih je treba biti bolj pazljiv, kaj rečeš, saj na koncu sebi ne narediš nobene koristi, če javno kritiziraš sodnike, ki zaradi tega na naslednji tekmi ne bodo nič bolj pazili pri spornih situacijah. Slovenija je pač tržno tako majhna država, da nismo v interesu velikanov. Sodnikom se bomo morali vedno prilagoditi. Nikdar nam ne bodo naredili usluge.

Robert Kristan je proti Slovakom pokazal, da se vrača v vrhunsko formo. Imamo dovolj rezerve pri branilcih, ključni napadalci še niso pokazali vsega. Če bomo obstali med elito, bodo porazi in igra pozabljeni. Ko smo nazadnje obstali v skupini A pred desetimi leti, smo proti ZDA izgubili z 0:7, proti Kanadi z 0:8, proti Nemčiji z 1:9, a o tem nihče več ne govori. Spominjamo se le končnega uspeha.

Treba je izkoristiti več igralcev, kar pomeni igrati na štiri napade. Turnir je izjemno naporen, saj je v desetih dneh na sporedu sedem tekem. Naš četrti napad je proti Slovaški igral le tri minute. Trenerji so utemeljevali, da je bil tak dogovor zaradi dovolj počitka med prostima dnevoma, a v zadnjih minutah sta bila udarna napada tako iztrošena, da ni bilo več odriva. Tekmeca nismo več uspeli agresivno pokrivati, kar so Slovaki rutinsko izkoristili. S tem ne kritiziram selektorja Kopitarja, ki je za svoja dejanja odgovoren in njegove odločitve spoštujem. Kar govorim zdaj, je le moje mnenje. Ne bi želel, da bi mi kdo očital, da pametujem. Nekaj izkušenj kot trener že imam, poznam pa tudi občutek, kako je, če igraš na tri napade.

Zelo težko bo. Ne pozabimo, da bodo imeli Danci večjo motivacijo kot Slovenci, saj smo jim na njihovem dvorišču odvzeli olimpijske sanje. Tudi Slovaki ne morejo pozabiti, kako smo jih porazili v Sočiju, iz česar so v torek črpali dodatno motivacijo. Enako bo z Danci.

Kakovostne razlike med moštvi so vsako leto manjše. Tukaj ni slabe reprezentance. Sloveniji se zelo pozna, da v strokovnem štabu ni več Karija Savolainena. On je bil odličen skavt, saj je podrobno pregledal vse posnetke. Kari je velik strokovnjak, ki bi ga potrebovali v hokejski zvezi, da bi skrbel za vse selekcije, ne samo za člansko reprezentanco. Savolainen ima veliko zaslug za nastop Slovenije v Sočiju, saj je pred kvalifikacijami v Vojensu opravil skavting pri Belorusiji in Danski. Na koncu so oboji igrali natančno tako, kot je predvidel.