Na seznamu lobistov in svetovalcev, ki so Agrokorju tlakovali pot do prevzema Mercatorja, je bil tudi Matjaž Kovačič, nekdanji predsednik uprave NKBM, ki je bila v njegovem času pomembna lastnica največje domače trgovske družbe.
To je mogoče razbrati iz dokumentacije, ki so jo po informacijah Dnevnika pri Kovačiču zasegli organi odkrivanja in pregona. Ta razkriva, da se je nekdanji prvi mož NKBM že januarja 2012, torej tik po tem, ko je moral zapustiti banko, s koncernom Ivice Todorića začel dogovarjati o sklenitvi pogodbe o svetovanju. Le dober mesec dni pred tem, konec decembra 2011, je Kovačič še kot predsednik uprave NKBM nadzornemu svetu predlagal, naj banka 5,24-odstotni delež v Mercatorju proda Agrokorju. Vse to bi lahko potrjevalo večletne špekulacije, da je bil Kovačič v zgodbi o Agrokorjevem pohodu na Mercator v resnici Todorićev igralec. Prav tako to krepi sume, da pri tem ni ravnal v interesu banke. Kovačič za pojasnila včeraj ni bil dosegljiv.
Ključno vprašanje v zgodbi je, zakaj se je Agrokor s Kovačičem o sklenitvi svetovalne pogodbe dogovarjal leta 2012, ko ta ni imel več formalnih vzvodov moči v banki. Možna razlaga je, da je Todorić, ki se je takrat začel pripravljati na nov, pozneje uspešen napad na Mercator, ocenil, da ima Kovačič še vedno velik neformalni vpliv tako znotraj NKBM kot tudi v državi. Po neuradnih informacijah naj bi Kovačič Agrokorju svetoval prek svojega podjetja MK-Fin. Koliko mu je prinesla pogodba, ni znano. Kovačičevo podjetje je leta 2012 ustvarilo dobrih 280.000 evrov prihodkov, kar je skoraj toliko kot v letih 2013 in 2014 skupaj. Kovačič na vprašanji, kdaj je sklenil pogodbo z Agrokorjem in katere posle je opravljal za hrvaški koncern, včeraj ni odgovoril.
NKBM je solastnica Mercatorja postala avgusta 2009, ko je na vrhuncu tako imenovane protitajkunske vojne zasegla delnice v lasti Infond Holdinga. Toda hitro se je izkazalo, da ima predsednik uprave banke Matjaž Kovačič z Mercatorjem tudi lastno računico. Že aprila 2010, le dva meseca po tem, ko je Agrokor oddal zavezujočo ponudbo na takratnem razpisu za prodajo Mercatorja, je NKBM v njem močno povečala lastniški delež. Za 1,8-odstotni delež je Banki Celje, Medaljonu in Vipi odštela skupno 18 milijonov evrov. V NKBM, ki je kmalu zatem državo začela opozarjati, da potrebuje svež kapital, so delnice kupili kljub temu, da jim je to znižalo kapitalsko ustreznost banke. Prav tako uprave NKBM v primeru Mercatorja ni motila takrat priljubljena mantra, da banke na srednji rok ne morejo biti pomembnejše lastnice podjetij, ker da teh ne znajo upravljati.
Agrokorjevo omrežje okrog NKBM
Že kmalu se je izkazalo, v katerem grmu tiči Kovačičev zajec. Julija 2010 je namreč prvi mož NKBM postal član nadzornega sveta Mercatorja. To je utemeljeval prav z dejstvom, da je banka pomembna lastnica Mercatorja. Članstvo v nadzornem svetu Mercatorja je Kovačiču omogočilo dostop do notranjih informacij o družbi in načinu zaščite njenih interesov v postopku prodaje. Že takrat je očitno igral dvojno igro. Medtem ko so tri največje državne banke z upravo Mercatorja sklenile dogovor, ki je od njih v zameno za bogate dividende zahteval, naj v lastništvu družbe ostanejo do jeseni 2012, so Kovačič in kolegi dogovor prekršili. Nadzorni svet NKBM je tako na predlog uprave že konec leta 2011 prižgal zeleno luč za pristop k sporazumu o pozneje neuspeli prodaji Mercatorja Agrokorju. To je storil brez ustreznih analiz tveganj posla za Mercatorjeve dobavitelje, ki so bili hkrati komitenti NKBM, kar je prek takratne Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) zahtevala država. Delnice, ki jih je Kovačič aprila 2010 kupoval po ceni od 164 do 173 evrov, je mariborski banki uspelo prodati šele leta 2013, ko jo je že vodil Aleš Hauc. Cena: 86 evrov za delnico. Kovačič je tako samo z nakupi delnic Mercatorja v treh letih banki ustvaril okrog devet milijonov evrov izgube.
Domnevati gre, da je bil Kovačič le del omrežja, ki ga je okrog NKBM in drugih lastnikov Mercatorja pred dokončnim prevzemom te družbe spletel Agrokor. Že konec leta 2011 smo tako v Dnevniku razkrili, da je takratni predsednik nadzornega sveta Dušan Jovanovič, sicer ključni Kovačičev podpornik v banki, med naslovnike svoje novoletne voščilnice uvrstil tudi Anteja Todorića, izvršnega podpredsednika Agrokorja in sina Ivice Todorića. Kmalu se je izkazalo, da se za vljudnostno gesto skriva tudi poslovno sodelovanje. Zasebni Inštitut za ekonomsko in korporativno upravljanje, ki je v lasti Jovanoviča in Boruta Bratine, takrat člana nadzornega sveta Pivovarne Laško (največje lastnice Mercatorja), je namreč pravno svetoval slovenski podružnici Leda, odvisne družbe Agrokorja, ki je temu pomagala financirati Mercatorjev prevzem. Sum Jovanovičevega konflikta interesov je v začetku leta 2012 dokončno sprl člane nadzornega sveta NKBM, iz katerega je nato izstopil Ivan Simič.
Šifra Detiček: od Dunaja do Zagreba
V tej mreži je imel eno od ključnih vlog tudi Jurij Detiček, dolgoletna siva eminenca slovenskega bančništva. Do leta 2010 je namreč vodil dunajsko Adrio Bank, ki je bila pomembni financer hrvaške živilske družbe Granolio. Detiček je še danes podpredsednik nadzornega sveta Granolia. Ta družba z Agrokorjem tesno poslovno sodeluje na področju nabave surovin, prodaje, skladiščenja, logistike in distribucije. Lani je Granolio, ki jo lastniško obvladuje Hrvoje Filipović, od Todorićevega koncerna za 27 milijonov evrov odkupil mlinarsko dejavnost. Skoraj hkrati je Agrokor postal tudi solastnik skoraj treh odstotkov Granolia, ki jih je skupaj s hrvaškimi pokojninskimi skladi kupil v prvi javni prodaji delnic (IPO).
Stična točka med Kovačičem in Detičkom je prav Adria Bank. Nekdanji prvi mož NKBM je več let vodil nadzorni svet dunajske banke, ki je od letos v postopku likvidacije. Čeprav so zunanji revizorji Adrie Bank še v začetku lanskega leta pregledovali njene kreditne posle na Hrvaškem, so nadzorniki po naših informacijah ocenili, da za morebitni nadaljnji pregon nekdanjih vodilnih z Detičkom na čelu ni zadostnih pravnih temeljev. Detiček je sicer med letoma 2010 in 2012, torej v času neuspele prodaje Mercatorja, sedel tudi v nadzornem svetu NLB, ki je takrat vodila konzorcij prodajalcev.
