Verjetno je, da so določene razlike med družinskimi, podjetniškimi in državnimi financami. Še bolj verjetno je, da so razlike med fiskalnimi in monetarnimi pravili vsake posamezne države. Iz teh razlogov tudi ne more biti prav vsak profesor, direktor gospodarske družbe ali računovodja predsednik vlade ali drugi državnik. Ali pač? V Sloveniji je sicer vse mogoče, saj iskanje ministrov poteka podobno, kot smo se nekoč šalili na račun rekrutacije vojakov v Libiji (zaprli so ulico in vse, ki so lahko hodili brez pomoči drugih, oblekli v uniforme). Na Ekonomski fakulteti UL si očitno mislijo, da ni razlik med državami, saj nam doc. dr. Mitja Kovač daje svetel zgled Nizozemske in besede svojega prijatelja Nicka. Morda je tudi res, da Nizozemci niso slabi Evropejci, vendar njihovo uspešno gospodarstvo temelji na večstoletnem izčrpavanju kolonij in kapitalu multinacionalk, kot sta na primer Shell (Royal Dutch Shell plc s sedežem v Haagu) in Heineken (Heineken International s sedežem v Amsterdamu). Pa tudi svojega največjega letališča Schiphol niso prodali. Za kakšna nizozemska podjetja gre, najlepše ponazori to, da je Shell celo EU narekoval zaveze o uvajanju obnovljivih virov energije in zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov v EU (Podnebje po Shellovem nareku, Dnevnik, 28. aprila 2015). Ko bomo imeli v Sloveniji taka podjetja, se bomo tudi mi lahko »pogledali globoko v ogledalo«, dr. Mitja Kovač, do takrat pa nam ni treba dajati nasvetov in soliti pameti. Še najmanj lahko to počne slovenska ekonomska stroka, ki nas je s svojimi »razumnimi posamezniki« na položajih predsednika vlade, ministra za finance in guvernerja Banke Slovenije pripeljala tja, kjer smo. Delovanje slovenske države bo očitno kmalu temeljilo le na davkih slovenskih rezidentov (Ustava Republike glede financiranja države in lokalnih skupnosti sicer med drugim določa: Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja.), česar očitno ne razumeta niti sedanji finančni minister niti predsednik vlade, ki želita razprodati vse, kar smo državljani v okviru tako imenovanega družbenega premoženja in z namenskimi dajatvami (denimo bencinski tolar za izgradnjo avtocest) v desetletjih ustvarili.
Seveda mora Grčija postoriti marsikaj, vendar je pri tem treba izhajati iz dejanskih lokalnih okoliščin in potencialov, ki jih Grčija premore. Tukaj »brcanje crknjenega konja« ne pomaga. Pri ocenjevanju zahtev »velikih« članic EU bi »male« države članice EU morale upoštevati, da »velike« članice EU pri svojih zahtevah večinoma izhajajo iz njihovega kolonialnega in multinacionalnega političnega in gospodarskega refleksa. Pri tem nam ni treba ploskati, ker za to nimamo nobenega razloga. Če smo kot država v banke »skipali« milijarde evrov, ki jih očitno nikoli ne bomo videli ali dobili nazaj, smo lahko tudi bolj obzirni do posojila, ki smo ga dali Grčiji. Lahko bi se vsaj potrudili iskati alternative in kompenzacije za vračilo tega dolga.
P. S.: Opazimo tudi lahko, da Nizozemci ne obvladajo niti nezakonite trgovine s konjskim mesom, ker so jih pri tem kriminalnem početju ujeli, kot so nedavno poročali mediji.
Jožef Slana, Ljubljana