»Sprejeti paket ukrepov je dobra novica za naš boj proti klimatskim spremembam. Nihče na svetu pri tem ni tako ambiciozen kot Evropska unija,« je lanski oktobrski vrh Unije, posvečen opredelitvi energetskih in podnebnih ciljev do leta 2030, komentiral tedanji predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso. Trije ključni cilji, ki so bili sprejeti, so zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za vsaj 40 odstotkov glede na leto 1990, povečanje deleža obnovljivih virov energije na vsaj 27 odstotkov in povečanje energetske učinkovitosti za vsaj 27 odstotkov. Najtežavnejša naj bi bila po tedanjih poročilih Bruslja pogajanja o cilju za izpuste, saj je treba na tem področju opredeliti tudi zavezujoče nacionalne cilje za njihovo zmanjšanje iz sektorjev, ki niso vključeni v sistem trgovanja z izpusti. O podrobnostih se države še pogajajo, izvedbene akte pa bodo sprejemale šele letos, pri čemer članice že oktobra niso želele pristati na krovne cilje, dokler niso dobile določenih zagotovil glede delitve bremen oziroma stroškov. Tedaj so na zahtevo Velike Britanije znižali predlagano 30-odstotno povečanje energetske učinkovitosti na omenjenih 27 odstotkov, celotna razprava pa se je vrtela okoli zavezujočih ciljev za posamezne članice, ki na koncu niso bili določeni. Zagovorniki obnovljivih virov energije so zatrjevali, da je EU zamudila priložnost, da bi poslala jasno sporočilo investitorjem, da s tako imenovano čisto energijo misli zelo resno, saj je pristala tudi na logiko energetske učinkovitosti fosilnih energentov.
»Plin pravi za Evropo«
Najnovejši dokumenti, ki jih je s pomočjo britanskega zakona o dostopu do informacij razkril Guardian, kažejo, da je Shell že leta 2011 začel lobirati pri Barrosu z namenom, da iz Unijine podnebne strategije izloči neposredno povezavo med zmanjševanjem toplogrednih izpustov in zavezujočo zakonodajo o obnovljivih virih energije. Pri tem je ta energetska korporacije zagovarjala tržno usmerjeno strategijo povečane uporabe zemeljskega plina in navajala, da bo ta v tako imenovanem tranzicijskem prehodu na energetski sistem z nizkimi izpusti ogljikovega dioksida privarčevala Evropi 500 milijard evrov. »Plin je pravi za Evropo in Evropa je prava za plin,« je v pet strani dolgem pismu Barrosu strategijo utemeljeval Malcolm Brinded, eden od izvršnih direktorjev Shella. V njem je med drugim zapisal, da bi se morala EU na zmanjšanje toplogrednih plinov osredotočiti po letu 2020, pri tem pa omogočiti trgu, da sam identificira stroškovno najbolj učinkovite načine za dosego ciljnih vrednosti emisij s poudarkom na konkurenčnosti industrije, zaščiti zaposlenosti in potrošnikov energije ter spodbujanju gospodarske rasti. »To je velika priložnost, ki jo EU mora izkoristiti,« je zapisal eden od vodij korporacije, ki je šesti največji lobist v Bruslju in za to dejavnost porabi okoli 4,5 milijona evrov letno.
Nagrajen lobi fosilnih goriv
Shell naj bi bil po navedbah Guardiana prvi lobist, ki je v Bruslju sprožil vprašanje zgolj ene ciljne vrednosti pri zmanjševanju toplogrednih plinov. Pri tem je sledil željam britanske vlade, podpornike pa imel tudi med zagovorniki jedrske energije in pridobivanja plina s hidravličnim lomljenjem. Končni rezultat lobiranja je, da zaveza o 27-odstotnem deležu obnovljivih virov energije do leta 2030 ne zavezuje posameznih članic, temveč le Unijo kot celoto, kar je zelo ohlapna opredelitev, saj zainteresirani investitorji nimajo prave usmeritve o tem, kje bo njihova naložba dolgoročno zares podprta. Brook Riley, tiskovni predstavnik evropske veje okoljske organizacije Prijatelji Zemlje, je tako že oktobra lani razočarano ugotovil, da »je EU namesto investitorjev v čisto energijo nagradila lobi fosilnih goriv.«
O tem, v kolikšni meri so se cilji Shella in EU ob podnebnem dogovoru do leta 2030 ujemali, pa Guardian ni izvedel veliko. Evropska komisija je potrdila, da je bila korporacije ena od 550 družb, ki so sodelovale pri pripravi osnutka dokumenta marca 2013. Niso želeli odgovoriti na vprašanje o sodelovanje s Shellom pred tem, tiskovna predstavnica Shella pa je dejala le, da »redno sodelujejo z evropskimi političnimi predstavniki pri številnih temah.«
