Pred kratkim je tako najin pogovor zaneslo tudi na trenutno grško dolžniško sago, na njeno približevanje morebitnemu bankrotu in izstopu iz evrskega območja, na morebitne posledice takšnega izstopa in permanentno stanje negotovosti, ki jo s svojimi šokantnimi izjavami in dejanji podžigata tako grški premier kot finančni minister. V slovenski medijski krajini se namreč pri opisovanju vzrokov za trenutno katastrofalno stanje grških javnih financ precej pogosto pojavljajo mnenja o nekakšnem socialnem genocidu, ki da ga nad ubogimi Grki izvajajo temačne, zlobne sile pokvarjenega kapitalizma, ali še bolje, da gre za nekakšno mračno nizozemsko-nemško zaroto s ciljem popolnega uničenja svetlih pridobitev grške socialne države. Po tem prevladujočem mnenju so nekakšne svetovne neoliberalne kapitalistične elite skovale pravi peklenski načrt uničenja ponosnih Grkov, ki so si na volitvah drznili izvoliti populistično levičarsko stranko, in jih pred tem v skladu s tem načrtom cela desetletja prav pretkano mamile k izposojanju vedno večjih in večjih, na koncu prav gromozanskih vsot denarja. Osovražena trojka naj bi tako po navodilih svetovnih elit namensko izvajala premišljen neoliberalni pogrom nad poštenimi, varčevanja sitimi Grki, države evrskega območja, ki pa ji pri tem s svojimi zahtevami po odplačilu dolgov in izvedbi institucionalnih reform pritrjujejo, pa so njihove servilne, vsega zaničevanja vredne kolaborantke.
Nickov pogled pa je diametralno nasproten. »Ali smo mar Nizozemci slabi Evropejci, se nam je čisto zmešalo, ker zahtevamo strukturne reforme, finančno vzdržnost ter izpolnitev danih obljub in zavez?« je kar vrelo iz drugače preudarnega Nicka. Več desetletij trajajoče napačne gospodarske politike, razbohotena in razsipniška država, vseprisotna korupcija, državno lastništvo in nedelujoča pravna država so tisti pravi vzroki za trenutne kritične razmere v Grčiji. Z uveljavljanjem naših zahtev si preprosto želimo ustvariti pogoje za dolgoročno, vzdržno in resnično gospodarsko rast, ki bo potem tudi generirala delovna mesta. Vse to pa zahteva stabilne, uravnotežene javne finance, strukturne reforme in odpravo vseh, rast omejujočih ovir in nima nikakršne povezave z nekakšnim severnjaškim »varčevalnim fetišem«. Prepričanje, da bodo dodatno zadolževanje, porabljanje in odpisi dolgov rešili trenutne grške ali pa katere koli druge probleme, je popolnoma napačno. To je približno tako, kot bi kdo trdil, da bo alkoholika rešilo še več in več alkohola. Vse to na dolgi rok trenutnih razmer ne bo nikoli rešilo, ampak samo odlagalo dokončni kolaps in ustvarjalo pogoje za moralni hazard in oportunizem na strani prejemnika teh sredstev. Za te razmere seveda nista krivi ne Nizozemska in ne Nemčija, ampak predvsem Grčija sama ter jih ni mogoče odpraviti s preprostimi večstomilijardnimi finančnimi stimulusi. Pravi problem je pomanjkanje političnega poguma za izpeljavo bolečih strukturnih sprememb in popolno nedelovanje vseh institucij helenske republike. Nizozemska izkušnja z bolečo inflacijo, neuspešnostjo kapitalizma laissez-faire in keynesijanskih receptov spodbujanja gospodarske rasti se odraža na preudarnosti in skepticizmu do državnega vmešavanja temelječi, tržni, pravno urejeni ekonomiji. Iz te perspektive so najpomembnejši principi cenovna stabilnost, spodbujanje konkurence na vseh trgih, zaščita lastninskih pravic, svoboda sklepanja pogodbenih razmerij in njihovo učinkovito uveljavljanje ter učinkovito delovanje vseh institucij pravne države in državne administracije, ki ustvarjata okolje, naklonjeno uspešnosti, inovacijam, podjetništvu in gospodarski rasti. Posameznik pa mora pri tem nositi tveganje svojih lastnih odločitev. Princip individualne odgovornosti ter izpolnitev danih obljub sta pač sveta in dva izmed temeljnih postulatov delovanja uspešnega gospodarskega sistema. Seveda lahko tem Nickovim argumentom samo pritrdimo in se tudi sami pogledamo globoko v ogledalo. So res vsi drugi krivi za vse naše težave ali pač mi sami?
Doc. dr. Mitja Kovač je pravnik in ekonomist ter docent na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.
