Ne skrbi me torej, kje se bo našla osnova za moje »krivo pričanje«. Zame je dokazano, da je bila ta prerekana recenzija zlonamerna in da je sistem ocenjevanja projektov na ARRS od recenzentov navzgor nekompetenten. Ker ta sistem te recenzije ni izločil navkljub opozorilom o nekompetentnosti in zlonamernosti, mislim, da nosijo udeleženci v verigi odločanja in njeni postavitelji tudi subjektivno in s tem tudi kazensko odgovornost.
Že dalj časa sem sumil, da so v sistemu razdeljevanja javnega denarja v ARRS na delu sile in mehanizmi, ki s spuščanjem megle v pravilnike zavestno in načrtno zmanjšuje razlike, favorizirajo povprečje z namenom prikrite zlorabe sistema in da s tem povzročajo veliko družbeno škodo. Naj demonstriram: na slovenske razpise se prijavi okrog tisoč slovenskih raziskovalcev (skoraj vse, kar leze in gre), na ERC (European Research Council) pa le peščica Slovencev. Med njimi dobitnikov za zdaj skoraj ni – le prof. dr. Dragan Mihajlović in prof. dr. Nedeljka Žagar. Prijav iz Slovenije na ERC-razpise pač skoraj ni, ker je vsem jasno, da tam za povprečne teme in povprečne raziskovalce ne bo kruha, medtem ko so doma merila in recenzije projektov vsaj navidezno naključni in vzbujajo upanje večini raziskovalcev z majhnim dometom in lahko zato projekt pridobi praktično vsak in obrnjeno – praktično katero koli prijavo projekta se zlahka izloči. Eno od meril pri zamegljevanju scene je čudaška ocena A3, ki je svet ne pozna, saj meri finančno uspešnost raziskovalcev na področju temeljnih znanosti. V pravilniku ARRS se ta sredstva glede na pravilnik zelo poljubno delijo in množijo glede na izvor, imajo lahko tajno višino sredstev, njihovo tolmačenje pa je dovoljeno samo »pravim« uslužbencem ARRS. Tako ARRS z internimi pravilniki dejansko vzpostavlja in uveljavlja pravni red nad zakoni, slovensko državo in Evropsko unijo. Tri leta smo čakali, da spravi ARRS člen o izločitvi 85-odstotnega deleža financiranja iz sredstev Evropske unije v sklad s splošnim pravnim redom in tako preneha zapostavljanje vseh osmih centrov odličnosti. Na koncu smo dobili razlago, ki utemeljuje zapostavljanje centrov odličnosti na osnovi internega pravilnika. S podpisom na njej si je dr. Janez Slak prislužil ovadbo za sum kaznivega dejanja zaradi nevestnega dela.
Vseh drobnih neresnic, debelih laži, namigovanj in podtikanj na moj račun in račun »rodbine« Turk ne bom komentiral, naslednja izjava pa je vseeno preveč. Dr. Janez Slak je v Dnevniku zapisal: »Ko sem pred pol leta od prof. Vita Turka izvedel, da me je njegov sin ovadil...« Dr. Slak se s to izjavo spreneveda in izmika odgovornosti. Prijava je namreč zaupni dokument, ki ga lahko razkrijejo samo pooblaščeni prejemniki ali avtor. Če bi prof. Vito Turk, predsednik znanstvenega sveta ARRS, zares nepooblaščeno informiral osumljene o vsebini ovadbe, bi bil za to kazensko odgovoren. Vendar dr. Janez Slak sam sebe demantira v svojem elektronskem pismu prof. Vitu Turku 14. avgusta 2014 ob 15.02, ne pred pol leta, ampak že šest dni po oddaji moje prijave: »Vem, povedal si mi že, da Dušan dela po svoje, ampak v petek si za ovadbo že vedel. Pa mi nisi nič rekel.« Zdaj pa mene zanima, po kateri bizantinski poti in kdaj je prišla k vama (prvoosumljenima in dobrima poznavalcema moje prijave suma kaznivih dejanj) informacija o moji prijavi in njeni vsebini?
Ko je že ravno govora o rodbini Turk, zaupam še vama tole turško modrost: Če Mohamed ne more h gori, počaka, da gora pride k njemu. Pojav in združitev obeh črno-belih ekscesnih primerov v eno obravnavo daje zadosten vpogled v mehanizme delovanja ARRS, da utemeljuje »raziskavo«, ki jo lahko opravijo za to pooblaščeni organi. Podlago zanjo sem utemeljil na 19 straneh ob obsežni priloženi dokumentaciji. Me veseli, da poteka. Uredništvu Dnevnika pa se zahvaljujem za izkazan interes in objavo prispevka o moji prijavi suma kaznivih dejanj.
Dušan Turk, Institut Jožefa Stefana
