Tomaž Vnuk, nekdanji hokejist: Bližje četrtfinalu kot izpadu iz skupine A

Tudi sam si večkrat zastavim to vprašanje. Predstavljam si, da fantom ni lahko. Moja kariera je bila tako dolga predvsem zaradi tega, ker ni bilo pravega pritiska mlajših hokejistov, da bi me izrinili. Igralcem se je težko prebiti v ospredje, ker je profesionalni hokej na zelo nizki ravni, zagotovo pa vsi ti problemi segajo daleč v zgodovino.

Jaz bi se vrnil vse do slovenske osamosvojitve. Takrat je bil hokej med moštvenimi športi številka ena v državi. Panoga je bila zelo priljubljena, dvorane vedno polne. Tedaj smo zamudili pravi trenutek, ker nismo vlagali v infrastrukturo, ki bi zagotovila širjenje hokeja tudi v druge kraje in poskrbela za množičnost. Na račun Olimpije in Jesenic se je zaviralo druge klube. Narejenih je bilo veliko napak, ki jih zdaj občutimo.

Slovenci veljamo za pridne in dovolj talentirane. Saj ne pravim, da v Olimpiji, Jesenicah in drugje niso delali dobro. Manjkala je konstantnost. Že med mojim in sedanjim reprezentančnim rodom lahko opazimo ogromne generacijske razlike. Nekaj podobnega pričakujem tudi v prihodnje, pri čemer je zelo pomembno, da bodo sedanji reprezentanti vztrajali dovolj dolgo, saj je vsak hokejist dragocen. Le tako bomo imeli primerne naslednike. Vsi reprezentanti z izjemo enega nastopajo v urejenih okoljih v tujini, zato ne vidim razloga, da ne bi vztrajali.

To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj so tribune prazne. Olimpija in Jesenice sta se predolgo ukvarjala z neko organizacijsko politiko, nihče pa ne ponudi edinega produkta, ki ga mora imeti športni kolektiv. To je moštvo. Sestavljena ekipa je pravzaprav edino, iz česar bi klubi morali služiti denar ali pokrivati dolgove. Mi se raje ukvarjamo z vsem ostalim, le s športom ne.

Niti slučajno ne. Vmes so nastale tudi nekatere objektivne okoliščine, saj je Slovenija padla v gospodarsko krizo, a še preden se je to zgodilo, nam je finski strokovnjak Kari Savolainen na nekem trenerskem seminarju dejal, da bodo v krizi preživeli le tisti, ki bodo vlagali v mlade. Lahko povem, da se v Ljubljani nihče ni ukvarjal z mladimi, ker je prevladovalo razmišljanje, da se igralce raje kupuje in se iz njih ustvari ekipo. Na Jesenicah bistvene razlike ni bilo. Če bi imeli širino v igralskem kadru, bi vsi klubi lažje preživeli, ne moremo pa niti mimo ljudi, ki so vodili oba največja kluba.

Obstaja razlika med vodenjem jeseniškega in ljubljanskega hokeja. V Ljubljani se je točno vedelo, kdo je avtoriteta in kaj počne, na Jesenicah pa je bilo v zgodbo vpletenih več ljudi. Morda je tudi zaradi tega prišlo do več trenj in se je zadolženi klub hitreje podrl kot v Ljubljani.

Ne pozabite, da sva skupaj tudi igrala. Takrat je bilo najino sodelovanje še zgledno, potem pa se je začelo spreminjati. Zaradi njega sem skoraj nehal igrati hokej, potem ko me je pred več kot dvajsetimi leti nagnal iz Olimpije. Podobno izkušnjo je doživelo še mnogo fantov. Takrat sem imel srečo, da so me za dve sezoni vzeli v Celju, potem pa sem se v naslednjih dveh desetletjih tako ali drugače boril s Sekljem. Matjaževo delo je oportunistično. Ko te potrebuje, se zna zelo lepo pogovarjati s teboj, a že v naslednjem trenutku se lahko vse hitro spremeni. Tako se obnaša do vseh. Bistvenih razlik ni niti pri sodelovanju s sponzorji in drugimi partnerji. Zagotovo bi marsikatero stvar lahko naredil drugače.

Na Jesenicah že tri leta sestavljajo novo zgodbo s pomočjo hokejske zveze in lokalne iniciative. Verjetno je zdaj vsem jasno, da človeka, ki bo prišel z denarjem in poplačal dolg, ni. Morajo priti ljudje, ki bodo pripravljeni delati in ne le govoriti. Torej operativci z načrtom. Prva stvar je, da morajo imeti vsaj moštvo, a zdaj je skoraj že maj. Če mene vprašate, bi moral imeti resen klub že vsaj dva meseca sestavljen kader za prihodnjo zimo.

Če povem po resnici, se nikdar nisem videl v tej vlogi, ki jo zdaj opravljam pri mlajših selekcijah Olimpije. V klubu delamo zelo dobro. Imamo veliko mladih, čeprav imamo v določenih starostnih kategorijah tako kot drugje po Sloveniji primanjkljaj. Ko sem prevzel klub, je bil glavni cilj poiskati predsednika, a mi to do zdaj še ni uspelo. Klub je v glavnem urejen, jaz pa se veliko bolj vidim v delu s hokejem, kjer lahko naredim več.

Čeprav v Olimpiji opravljam vse funkcije, mi direktorska funkcija ne diši. V zadnjih treh letih sem se veliko naučil, zagovarjam pa stališče, da morajo ljudje na položajih obvladati svoje delo in biti najboljši. To pomeni, da je treba pripeljati stroko tako na led kot v pisarno. Jaz se ne spoznam na ekonomijo, marketing ali piarovstvo. V resnem klubu morajo ključne položaje zavzeti profesionalci.

Niti malo. Še vedno sem na strani igralcev in trenerjev. Lahko jih vprašate, kakšen odnos imam do njih. Tudi na sestankih lige EBEL večkrat zagovarjam interese igralcev. Oni so najbolj pomembni, mi pa smo le njihov servis.

Skrbi je tisočkrat več. Naša bistvena naloga je ustvariti čim več dobrih igralcev. Le tako bomo preživeli. Nič ne bo pomagalo, če bomo imeli tisoč funkcionarjev in nobenega hokejista.

To so stare zgodbe. Reprezentanca je večinoma delovala zelo dobro, tudi prijatelji smo bili med seboj. Ne bom trdil, da taborov ni bilo, zagotovo pa nismo bili razdeljeni na igralce Olimpije ali Jesenic. Vedno se najde kakšna skupina fantov, ki se med seboj bolje razumejo. Ko zmaguješ, tega niti ni čutiti. Večji preizkus sledi ob porazih. Takrat se pokaže karakter moštva, a tako je v vseh ekipnih športih. Pri nas ni bilo nič drugače.

Res je. Delujejo kot prava ekipa. Selektor Kopitar uspešno drži vse niti v rokah, igralci pa so tako na ledu kot zunaj igrišča disciplinirani. Za zdaj so dobro odgovorili tudi na težave. Recimo lani, ko so izgubili uvodno tekmo svetovnega prvenstva v Južni Koreji in nato osvojili prvo mesto. To govori o moči reprezentance.

Imajo priložnost in kakovost, lahko odigrajo samozavestno. Moramo vedeti, da je reprezentanca skoraj enaka kot v olimpijskem Sočiju, skupina A pa je zelo izenačena. Vsekakor so zmožni doseči velik uspeh.

Nerad napovedujem, a rekel bi, da imajo več možnosti za preboj v četrtfinale kot za uvrstitev na zadnje mesto, ki bi pomenilo izpad iz skupine. Turnir je zapleten, saj lahko presenetiš katerega od favoritov, a ti vseeno spodrsne. Avstrijci so imeli pred dvema letoma pet točk, pa so izpadli. Lahko se zgodi marsikaj.

Vse bi bilo veliko lažje z vsaj dvema urejenima kluboma. V Sloveniji moramo začeti prepričevati fante, naj doma vztrajajo vsaj do dvajsetega leta. Verjamem, da je pri nas veliko dobrih hokejskih šol z uspešnimi trenerji. Mladi potrebujejo zagotovilo, da bodo postali dobri hokejisti. Bolj nadarjeni se prehitro odločijo za odhod v tujino, kjer so le številke, zato se razočarani množično vračajo domov. Odhod pri šestnajstih letih nikomur ne zagotavlja, da bo postal dober hokejist.

Splošno okolje v Sloveniji je takšno, da v tujini vidijo perspektivo. To je tako zato, ker hokejist, ko dopolni dvajset let, nima veliko možnosti, da bi v Sloveniji imel profesionalno kariero. Vseeno sem prepričan, da bi morali vztrajati v domačih hokejskih šolah. To je edina pot do novih uspešnih generacij. Fantje morajo doma igrati v dobrih ligah. EBEL je zadovoljivo tekmovanje in prava odskočna deska. V Sloveniji mora igrati tudi nekaj reprezentantov, saj bodo mladi s tem dobili motivacijo, da bodo vztrajali.

Slovenski hokej je ves čas na prelomnici. Prišli smo do trenutka, ko reprezentanca edina vleče panogo naprej. K sreči so fantje še razmeroma mladi, zato njihove uspešne zgodbe še ne bo konec. Kot ugotavljajo številni, pa v Sloveniji v tem trenutku ni perspektive, da bi se mladi razvili tudi na profesionalni ravni.