Naj Nezemljane pokličemo? In ali naj jim odgovorimo, če oni pokličejo nas?

Odgovor mogoč še v času našega življenja

Lahko bi pomislili, da gre za razpravo čudakov, kakršnih pri vprašanju zunajzemeljske inteligence ne manjka. Pred leti so imeli denimo v Denverju čisto pravi referendum o predlogu, naj mesto ustanovi komisijo za zunajzemeljske zadeve. Eden od argumentov predlagatelja, podjetnika Jeffa Peckmana, je bil, da Denver stoji na nadmorski višini točno ene milje, torej tako visoko, da bi ga vesoljci lahko obiskali najprej od vseh mest.

Toda v razpravi o aktivnem Setiju sodelujejo doktorji, predavatelji na uglednih univerzah, kredibilni strokovnjaki in tisti, ki so iskanju signala zunajzemeljske inteligence posvetili svoje kariere. Februarja so imeli v Kaliforniji konferenco, ki jo je organizirala leta 1848 ustanovljena Ameriška zveza za napredek znanosti, kjer sta se soočila oba tabora. Naj človeštvo proti bližnjim in drugim zvezdam pošlje tisočkrat, morda milijonkrat močnejše radijske signale in upa, da bo nekoč dobilo odgovor na veliko vprašanje? Ali pa bi bilo to tako neumno in tvegano, kot bi nebogljenec sredi džungle začel kričati in oznanil, kje je plen?

»Ne vem, če obstaja dober odgovor na vprašanje, zakaj naj s pošiljanjem močnih signalov v vesolje začnemo prav zdaj. A tudi ne vem, če obstaja dober odgovor, zakaj bi čakali,« pravi dr. Seth Shostak, direktor Centra za raziskave na Inštitutu SETI v Kaliforniji. Shostak je eden od zagovornikov pošiljanja sporočil zunajzemeljski inteligenci. »V zadnjih desetih letih smo spoznali, kako veliko je planetov, ki bi lahko gostili življenje. Tega prej nismo vedeli. Če pošljemo takšne signale proti tisoč bližnjim zvezdam, je možno, da ima nekaj sto od njih planete, ki so primerni za življenje. In če govorimo o bližnjih zvezdah (do najbližjih šestdeset bi signal potoval manj kot petnajst let, op.a.), bi odgovor lahko prišel v času našega življenja. Poleg tega imamo zdaj na voljo tehnologijo, da to storimo,« je za ta članek v telefonskem pogovoru povedal dr. Shostak.

Projekt SETI poteka na mnogih ustanovah, kjer prisluškujejo vesolju in analizirajo podatke s teleskopov (vesolje je v resnici zelo glasno, kar se tiče signalov naravnega izvora). In projekt je precej popularen – najti ga je mogoče v mnogih hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmih. Korenine ima v letu 1960, ko je Frank Drake na Univerzi Cornell usmeril 26-metrski radijski teleskop proti zvezdama Tau Ceti in Epsilon Eridani, ki sta oddaljeni dvanajst oziroma 10,5 svetlobnega leta in obe podobni Soncu. Projekt Ozma, kot so ga poimenovali, je skupno trajal 150 ur v obdobju štirih mesecev. Inštitut SETI so ustanovili leta 1984 in je nekakšen povezovalni člen globalnih dejavnosti ter poglavitna, večinoma z donacijami financirana ustanova, ki je ukvarja z iskanjem signala Nezemljanov. Osrednje delo inštituta opravlja Center za raziskave, ki ga vodi dr. Shostak in je zadolžen za iskanje signalov zunajzemeljske inteligence z radijskimi in optičnimi teleskopi ter za razvijanje tehnologije in algoritmov za prepoznavo takšnega signala. Kar sicer počno računalniki.

Doslej niso prepoznali nobenega. No, morda enega, še pred ustanovitvijo inštituta. Leta 1977 je Jerry R. Ehman delal na projektu SETI univerze v Ohiu. 15. avgusta ob 23.16 je rutinsko ošvrknil računalniške izpiske opazovanja teleskopa Big Ear (Veliko uho). A pogled se mu je ustavil, ko je na izpisku zagledal zaporedje številk in črk, ki so govorile o 72-sekundnem signalu iz vesolja. Razburjenje je bilo tolikšno, da je zaporedje obkrožil in zraven zapisal Wow! Tako je signal dobil ime, vendar pa je bil tudi edini, ki so ga ujeli. Znanstveniki so še najmanj stokrat usmerili teleskope v isto smer, pa vselej ostali praznih rok, zato tudi sam Ehman meni, da signal Wow ni bil izdelek zunajzemeljske inteligence, ampak produkt človeštva, ki se je odbil od kakšne vesoljske smeti.

»Ogrožanje celotnega človeštva«

O razlogih, da človeštvo ne odkrije signalov zunajzemeljske inteligence, je mogoče samo ugibati. Morda ni nikjer nikogar. Ali pa so predaleč. Morda imajo drugačno tehnologijo ali pa je (še) nimajo. In kot že omenjeno – pregledan je le neznaten drobec vesolja. Med bolj revolucionarnimi je teorija, ki pravi, da je Zemlja v vesoljski izolaciji oziroma da morda obstaja kodeks, da se stik s civilizacijo vzpostavi šele, ko sama pokaže, da to želi. To slednje je med razlogi, ki jih naštevajo zagovorniki začetka aktivnega Setija. »Z Zemlje vsak dan v vesolje pošiljamo televizijske, radarske, radijske signale. Toda če anteno namerno usmerimo v točno določen zvezdni sistem in pošljemo mnogo močnejši signal od sedanjih, je to nekaj povsem drugega,« pravi Seth Shostak.

Tu pa se pojavi jedro polemik. Naj človeštvo navije zvočnik, s katerim bo v vesolje vpilo: Tu smo? Ali pa naj, dokler o tem ne bo soglasja in se o mogočih nevarnostih ne odvije primerna globalna razprava, o sebi še naprej le šepeče s šibkimi signali? »Na odločitev o aktivnem Setiju bi morali sprejeti moratorij. In morali bi se dogovoriti, da ga obnavljamo vsakih pet let. Ti fantje želijo okrepiti možnost odkritja Zemlje za milijonski količnik. Da, milijonski. In to želijo storiti brez posveta s kolegi ali javnostjo,« je v elektronskem pismu zapisal David Brin. »Če s svojimi dejanji ogrožaš le sebe, je to tvoja odločitev. Ampak kaj pa, če z njimi ogrožaš naše otroke, vnuke, celotno človeštvo?« se sprašuje Brin.

Brin je znanstvenik, pisatelj in eden najbolj izpostavljenih nasprotnikov pošiljanja močnih usmerjenih signalov zunajzemeljskim inteligencam. Lahko so na višji inteligentni in duhovni stopnji in bi nam zaželele vse najboljše. Toda nobenega zagotovila ni, pravi, da imajo dobre namere. Lahko bi jih zamikal naš planet, njegovi naravni viri ali pa bi nas hoteli zasužnjiti – ali pojesti. In Brin ima kar nekaj somišljenikov. Najbolj znan je Stephen Hawking, ki je dejal, da se zdi obstoj nezemeljske inteligence njegovim matematičnim možganom nekaj povsem racionalnega. »Vendar pa: če nas bodo kdaj obiskali, bo rezultat po mojem podoben tistemu, ko je Krištof Kolumb prvič pristal v Ameriki, kar se za domorodce ni prav dobro končalo.« Brin pravi podobno: »Povejte mi eno srečanje dveh tujih civilizacij, ki se za manj razvito ni končalo v solzah?«

Februarja letos se je Brin s še 27 znanstveniki in drugimi podpisal pod izjavo proti pošiljanju signalov drugim civilizacijam v Rimski cesti brez javne razprave. »Ničesar ne vemo o zmogljivostih in namerah zunajzemeljskih inteligenc. Nemogoče je predvideti, ali so sovražne ali benigne. Projekt SETI sicer poteka že nekaj desetletij, toda v resnici smo še v povojih glede razvoja tehnologije, s katero bi lahko odkrili signale z drugih planetov... Razumno je, da v džungli najprej poslušaš,« piše v izjavi, pod katero so se podpisali tudi ustanovitelj podjetja SpaceX Elon Musk, bivši vodja Nasinega urada za zaščito planeta John Rummel in raziskovalec projekta SETI z univerze Berkeley Dan Werthimer.

Zagovorniki pošiljanja signalov imajo na drugi strani tri temeljne argumente. Prvi je, da je človeštvo svojo prisotnost v zadnjih desetletjih vesolju že razkrilo s pošiljanjem radijskih, televizijskih in radarskih signalov (kritiki pravijo, da je argument iz trte izvit, saj so ti signali v primerjavi z načrtovanimi neprimerno šibkejši in težje zaznavni). Drugi argument je ta, da bi nezemeljska civilizacija, ki bi nas želela uničiti in bi bila tega sposobna, to verjetno že storila – če ima tehnologijo za premagovanje velikanskih razdalj v vesolju, ima verjetno tudi tehnologijo, da nas je opazila. Tretji argument pa je, da je tveganje praktično nemogoče določiti, niti ga ne bo mogoče nikoli v prihodnje. Naj bomo torej za vedno tiho?

Čakanje na naslednika Grenade

Septembra 2010 je v svetu več tednov tekla živahna in zabavna razprava. Londonski The Times je ravno poročal, da bodo Združeni narodi tedanjo vodjo svojega urada za zadeve vesolja (UNOOSA) pooblastili za to, da bo prva oseba, ki bi pozdravila Nezemljane, če pridejo na Zemljo. Zapis, ki so ga povzeli mnogi najbolj znani svetovni mediji, je bil napačen in malezijska astrofizičarka Mazlan Othman, ki je zasedala položaj, je še dolgo časa z nasmehom zanikala, da bi postala nekakšna ambasadorka za Nezemljane. Toda podton zapisa je šel v pravo smer: ob vseh svojih znanih slabostih so Združeni narodi organizacija, ki jo omenjajo kot najbolj primeren forum za razpravo o pošiljanju sporočil zunajzemeljskim civilizacijam in za oblikovanje morebitnih politik. Generalna skupščina je v resnici že leta 1977 naročila UNOOSA, naj pripravi dokument, v katerem bi preučila tudi vprašanje aktivnega Setija.

A kaj dosti se ni zgodilo. Ko je pobudnik tega vprašanja v OZN, premier Grenade Eric M. Gairy, doma izgubil volitve in mu je prenehal mandat, v OZN ni bilo več nikogar, ki bi to razpravo spodbujal. Kar je očitno pogoj. »Dokler katera od članic OZN ne sproži tega vprašanja, ne moremo ukrepati. UNOOSA ne more razglabljati na podlagi domnev,« nam je na vprašanje, ali se urad s tem še ukvarja, v elektronskem pismu odgovorila predstavnica za odnose z javnostmi in komunikacijo pri UNOOSA Sinead Harvey.

In tudi če se kakšna država odloči v tem trenutku postati »zagovornica« vprašanja politike do aktivnega Setija, bi do morebitnega oblikovanja dokumentov gotovo pretekla leta. Ko se je konec devetdesetih let pojavilo vprašanje usklajenih ukrepov glede tako imenovanih objektov blizu Zemlje (NEO), torej asteroidov in kometov, katerih orbita se zelo približa Zemljini in bi kateri potencialno lahko vanjo tudi treščil, je trajalo pet let, da so v OZN sploh oblikovali delovno skupino. Potem so leta 2004 spodbudili članice, naj o tem vprašanju oddajo svoja poročila. Do leta 2009 jih je to storilo šest od 192.

»Sam nisem pristaš končne avtoritete, ki bi odločila, ali bomo pošiljali signale zunajzemeljski inteligenci ali ne,« pravi Seth Shostak. »Nisem proti, da se o tem glasuje, gre za demokracijo. Toda če bo 65 odstotkov ljudi na svetu reklo, pošljimo signale ali ne pošljimo signalov, nima to nič opraviti s tem, ali je to res varno ali ne. Sam mislim, da je. A če mislite, da ni, in o tem glasujemo, to ničesar ne spremeni,« pravi.

Zaenkrat med znanstveniki obstaja strinjanje o tem, da se vsako sporočilo, ki se ga pošlje, natančno in podrobno dokumentira. Razprava o (ne)varnosti pošiljanja signalov pa vendarle ni čisto brez meril. Leta 2005 je madžarski astronom Ivan Almar na konferenci v San Marinu predlagal desetstopenjsko lestvico nevarnosti, ki jo lahko predstavlja poslani signal. Izračun temelji na jakosti signala, njegovem namenu in destinaciji. Lestvica San Marino je podobna Richterjevi potresni lestvici. Stopnja ena pomeni nepomembno nevarnost, deset izredno. Leta 2007 je lestvico sprejel stalni odbor SETI pri Mednarodni akademiji za astronavtiko. Globalno skupnost vseh, ki sodelujejo v projektih SETI, je pozval k oblikovanju pravil, ki bi določila, do katere stopnje je mogoče signale pošiljati brez predhodnih posvetovanj in nad katero so ta vsaj priporočljiva.

Prosimo, pomagajte!

Leta 1936 je nacistična Nemčija gostila olimpijske igre. Hotela se je pokazati svetu in bile so prve, ki so jih prenašali v živo. Tehnologija je bila najsodobnejša dotlej in po ocenah znanstvenikov so bili to prvi televizijski signali, ki so se prebili skozi Zemljino ionosfero in odromali v vesolje. Ljudska teorija zato pravi, da bi Nezemljani morda kot prvega človeka zagledali – Hitlerja. Možnosti, da bi prestregli tiste signale in razbrali vsebino, so neznansko majhne, verjetno nične. A teorija, ki nakazuje nerodnost položaja, ko bi Nezemljani želeli od nas najprej izvedeti kaj več o brkatem osebku, nakazuje še eno dilemo pred znanstveniki: če že, kaj naj Nezemljanom o sebi v sporočilih povemo? Naj podamo realno sliko ali se »naredimo lepe«?

Douglas Vakoch z Inštituta SETI zaseda verjetno enega najbolj nenavadnih položajev na svetu. Uradno se glasi: direktor za sestavo medzvezdnega sporočila. Vakoch in sodelavci se ukvarjajo z dvema vprašanjema: kako sestaviti signal oziroma sporočilo, da bi ga Nezemljani lahko dešifrirali in čim bolje razumeli, ter kaj vanj zapisati. »Nezemljani ne bodo govorili angleško, kitajsko ali slovensko. Namesto tega se zanašamo na jezik matematike in znanosti. Če so bili sposobni sestaviti tehnologijo za sprejem naših signalov, to pomeni, da so dobri inženirji in da bi morali vedeti, da je dva plus dva štiri. Poznati torej morajo osnovna načela matematike in znanosti, ki so temelji za preostanek našega sporočila,« je v elektronskem pismu zapisal Vakoch. Tako vsaj upajo – Drake je nekoč dejal, da se mu zdi vse skupaj podobno poskusu, da pošljemo elektronsko pošto nekomu, ne da bi vedeli njegovo ime ali elektronski naslov.

Potem pa je tu vsebina. »Želeli bi jim povedati tudi kaj o naši kulturi, umetnosti, glasbi. Struktura glasbe je matematična. V glasbi uporabljamo podobne pojme kot v radijskih signalih, denimo frekvenca in trajanje. Lahko bi jim poslali tudi slike. Zraven bi jim morali poslati navodila, kako slikamo objekte na dvodimenzionalno površino. Pa še tedaj bi bil za vesoljce lahko velik izziv razumeti, kako mi vidimo svoj svet,« pravi Vakoch.

Ideje o tem, kaj poslati, so raznolike. Seth Shostak denimo zagovarja, da bi s signali poslali celotno vsebino Wikipedie ali kar vsega interneta, da bi si lahko nezemeljska civilizacija sama ustvarila sliko o človeštvu. Nekateri opozarjajo, da bi jih utegnili z resnico prestrašiti ali celo poroditi občutek ogroženosti s podobami vojn in nasilja, zato bi sporočilo olepšali. Inštitut SETI je skušal vprašanje popularizirati in se pozanimati, kaj si o tem mislijo običajni ljudje. Zato na spletu poteka projekt Earth Speaks (Zemlja govori), kjer lahko vsakdo zapiše svoje predloge za sporočilo Nezemljanom. Zaenkrat najpogostejše? Prosim, pomagajte! »Analiziramo ta sporočila in mnoga govorijo o izzivih, s katerimi se soočamo – vojna, revščina, segrevanje ozračja. V preteklih poskusih smo k zvezdam pošiljali sporočila z vsebino, na katero smo najbolj ponosni. A projekt Zemlja govori nas uči, da bi popoln opis človeštva na začetku 21. stoletja moral odražati tudi največje izzive civilizacije, ki je šele iznašla tehnologijo za medzvezdno komunikacijo,« pravi Vakoch.

Razprave o aktivnem Setiju imajo prednost, ker se z njimi nikamor ne mudi, razen seveda neposredno vpletenim v projekt, ki bi želeli biti zraven. Obstaja pa še ena, zelo podobna, a vendarle drugačna razprava: kaj pa, če človeštvo prvo prestreže signal zunajzemeljske inteligence? Znana prispodoba v krogih znanstvenikov se glasi: Bomo dvignili slušalko in poklicali nazaj ali pustili telefon zvoniti v prazno?

Ob takšnem odkritju bi bilo človeštvo v trenutku postavljeno pred spoznanje, da v vesolju nismo sami, in pred dilemo, ali odgovoriti. In čeprav nihče ne more z gotovostjo reči, da se bo to kdaj zgodilo, prav tako ne more reči, da se ne bo že jutri. Z razvojem tehnologije za poslušanje vesolja se povečuje smiselnost priprave ukrepov v takšnem primeru. Vendar za tak scenarij ni zavezujočega postopka ali dokumenta. »Za takšen primer trenutno ne obstaja noben uradni protokol. Združenih narodov, vključno z uradom za zadeve vesolja, za to vprašanje ni pooblastila nobena država članica,« pravi Sinead Harvey iz UNOOSA.

Še najbližje takšnemu dokumentu je Protokol o zaznavi zunajzemeljske inteligence. Podpisali so ga vsi, ki sodelujejo v različnih projektih SETI, vključno s šestimi mednarodnimi profesionalnimi vesoljskimi zvezami. Protokol določa, da se odkritje signala najprej sporoči sorodnim ustanovam, da ga preverijo oziroma potrdijo, ter da se obvesti oblast svoje države. Tisti, ki je signal odkril, potem o tem obvesti ustrezne mednarodne znanstvene organizacije in generalnega sekretarja OZN, nato pa mu pripade čast, da o tem prvi obvesti še javnost na način, da obvestilo doseže čim širši krog. Na koncu protokol določa: nihče naj ne odgovori na signal, »dokler se ne opravijo ustrezna mednarodna posvetovanja«.

Kakofonija, ki bi odražala človeštvo

»Ta protokol obstaja, ni pa uraden ali obvezen. Združeni narodi zaenkrat zanj niso pokazali interesa. To je zanje preveč špekulativno, ni pereč problem kot ebola,« pravi Seth Shostak. In kritično dodaja: »Protokol tudi pravi, da ne bi smeli odgovoriti brez ustreznega mednarodnega posvetovanja, vendar nikjer ne piše, kaj to je. Ne vem, morda je to lahko slovenski šahovski klub.«

Tudi za primer odkritja signala iz vesolja obstaja podobna lestvica, kot je San Marino, in sicer 11-stopenjska lestvica Rio. Nevarnost pošiljanja odgovora izračuna na podlagi verodostojnosti signala, oddaljenosti vira, tipa signala, kdo ga je odkril in ali se ponavlja. Vendar Vakoch predvideva, da vse to verjetno ne bi prav nič zaleglo. »Ko bi enkrat odkrili takšen signal, ne bi bilo nobene možnosti, da bi nadzirali odgovore. Vsakdo z radijskim oddajnikom bi ga lahko poslal. Na prvi pogled se to zdi kaotično. V resnici pa bi takšna kakofonija glasov lepo odslikavala naš svet danes. Ne govorimo z enim glasom, ne verjamemo vsi v iste stvari. Raznolikost odgovorov bi zunajzemeljski inteligenci ponudila vpogled v naravo naših družb,« pravi Vakoch.

Seveda je ogromno teorij o tem, da so takšne signale že odkrili, pa jih skrili pred javnostjo. Dr. Shostak na vprašanje o tem pravi, da ameriška vlada doslej ni pokazala zanimanja za delo Inštituta SETI, tudi v preteklosti ne, ko se je pojavil kakšen lažni alarm. Pa tudi, da bi bilo v današnjem času takšno odkritje nemogoče skriti – nenazadnje je tudi signal Wow hitro prišel v javnost. »Če bi prejeli signal, bi se to naglo razvedelo in takoj bi o tem poročali vsi mediji,« pravi.

Dotlej se projekt Seti in dileme o aktivnem Setiju zdijo domena ožjega kroga akademikov in navdušencev. Na svetu divjajo vojne, ljudje umirajo od lakote, države tarejo ekonomske krize, posamezniki imajo dovolj vsakodnevnih opravkov in skrbi. A vendarle se debata posredno dotika vsakogar. Morebitni stik, kakor koli malo verjeten, bi lahko temeljito vplival na človeštvo, pravi Martin Dominik s fakultete za fiziko in astronomijo na britanski univerzi St. Andrews, ki se ukvarja tudi z vprašanjem posledic stika z Nezemljani na človeško znanost in družbo. »Ljudje me pogosto sprašujejo, ali bi stik z Nezemljani pretresel verska prepričanja. Mislim, da bi bilo prav nasprotno. Zavedeli bi se lastne nepomembnosti. In zavedeli bi se, da ima človeštvo več skupnega kot tistega, kar nas deli,« pravi Dominik v telefonskem pogovoru. »Mnogi problemi na Zemlji izvirajo iz tega, da veliko ljudi meni, da so pomembnejši od drugih. Takšno odkritje pa bi morda v temeljih spremenilo naš pogled na svet in naše razmišljanje. Morda. Ni pa to zagotovo.«