Kandidatura Andreje Katič za obrambno ministrico je presenetila tudi mnoge socialne demokrate. Katičeva namreč ni poznavalka obrambnega področja, tudi kakšnega zanimanja za ta resor doslej ni pokazala. Navsezadnje ni niti članica parlamentarnega odbora za obrambo. Njene kandidature ni mogoče utemeljevati z bogatimi političnimi izkušnjami, k čemur se stranke rade zatečejo ob pomanjkanju strokovnih kompetenc kandidatov.

Katičeva je sicer dolgoletna članica SD. Kandidirala je na več volitvah, a je bila do lanskega prihoda v parlament aktivna predvsem v lokalni, velenjski politiki. Za to, da je že kot parlamentarna novinka postala podpredsednica državnega zbora, se lahko v veliki meri zahvali slabi beri SD na julijskih državnozborskih volitvah oziroma dejstvu, da je ostala po imenovanju nekaterih poslancev na ministrska mesta poslanska skupina najmanjše vladne stranke skoraj brez širše prepoznavnih obrazov in veščih govorcev.

Vseeno je, kdo bo minister, da le ne bo delal neumnosti

Če pogledamo seznam dosedanjih enajstih obrambnih ministrov, vidimo, da so poleg štirih obramboslovcev (Janeza Janše, Jelka Kacina, Antona Grizolda in Ljubice Jelušič) na njem ministri z najrazličnejšimi izobrazbami: od inženirjev gradbeništva in elektroinženirja pa do pedagoga in pravnika... V SD so sicer želeli tudi v tem mandatu v vlado pritegniti Jelušičevo, a je ta zaradi osebnih in službenih razlogov ponudbo zavrnila. Mnenja, ali je dobro, da je obrambni minister obramboslovec, so sicer različna. Nekateri poudarjajo, da je vsaj na začetku to pomembna prednost, drugi prisegajo na menedžerske izkušnje in dodajajo, da je na čelu vojske tako in tako načelnik generalštaba. Tretji kot najslabše ministre vidijo prav tiste, ki prihajajo iz profesorskih vrst. Četrti pa so prepričani, da je ob sedanjem pomanjkanju denarja za obrambni resor tako rekoč vseeno, kdo ga vodi. Da le ne počne neumnosti, kot jih je z navodilom vojaški obveščevalni službi, naj analizira posledice morebitne prodaje Telekoma, počel Janko Veber. In da ne igra klovna, kot ga je z namakanjem v milnici pred televizijskimi kamerami Alojz Krapež...

»Moja diplomska naloga gotovo ni plagiat«

Katičeva priznava, da se z vojaškimi temami doslej ni ukvarjala, je pa sodelovala pri ustanovitvi poklicnega gasilskega jedra Velenje, kot direktorica velenjske občinske uprave pa tudi v štabu civilne zaščite. Upa, da si bo lahko o stanju na ministrstvu ustvarila lastno mnenje. »Ženske rečemo: 'To bomo naredili', moški pa: 'To bom naredil',« pravi, s čimer želi poudariti pomembnost timskega dela. O tem, ali bo na ministrstvu koga zamenjala, še ne želi govoriti. Je pa v njenih krogih mogoče slišati, da se Gorazd Rednak, čeprav je njen someščan, na čelu OVS gotovo ne bo obdržal. Pa tudi to, da ga ne bo nadomestil njegov namestnik Damjan Kos, čeprav je bil na lanskih lokalnih volitvah županski kandidat SD.

Katičeva je diplomirala na Pravni fakulteti v Mariboru. Naslov njene diplomske naloge je Imisije – razmerje med stvarnopravnim in obligacijskopravnim varstvom. Za izbiro takšne teme se je Šoštanjčanka, ki je do preselitve v Velenje živela le nekaj sto metrov od termoelektrarne, odločila, ker so prebivalci Zavodenj zaradi onesnaževanja okolja tožili TEŠ. »Moja diplomska naloga zagotovo ni plagiat,« poudarja.

Pred prihodom v parlament je bila Katičeva kar 16 let direktorica velenjske občinske uprave. V tem času je bila tudi članica upravnih organov različnih javnih zavodov in podjetij. V času, ko je bila predsednica skupščine Komunalnega podjetja Velenje, je bil za direktorja tega podjetja izbran nekdanji predsednik uprave Termoelektrarne Šoštanj Uroš Rotnik, zoper katerega zaradi TEŠ 6 potekajo številni postopki. Katičeva priznava, da je bila predsednica razpisne komisije, hkrati pa dodaja, da s kakršnim koli postopkom proti Rotniku tedaj niso bili seznanjeni in da so ga kot najboljšega kandidata ocenili vsi organi, ki so obravnavali njegovo kandidaturo, končno imenovanje pa da je bilo v rokah sveta ustanoviteljev, ki ga sestavljajo župani Velenja, Šoštanja in Šmartna ob Paki. Je pa tudi Katičeva kot predsednica skupščine velenjskega komunalnega podjetja podpisana pod odziv organov upravljanja in nadzora na zaključne ugotovitve protikorupcijske komisije o Rotnikovem premoženjskem stanju, v katerem lahko preberemo vrsto pohvalnih besed o poslovanju komunalnega podjetja pod Rotnikovim vodstvom.

Kandidatko za obrambno ministrico nekateri uvrščajo v šaleški lobi. Ko pogovor nanese na to, se zateče k besedam nekdanjega dolgoletnega velenjskega župana iz vrst SD Srečka Meha, ki je skupaj s sedanjim županom Bojanom Kontičem eden glavnih zagovornikov projekta TEŠ 6 in kadrovikov v Šaleški dolini. »Šaleški lobi sestavlja 40.000 ljudi, ki živijo v Šaleški dolini,« pravi »zaprisežena Šaleščanka«. In dodaja, da naj, če je kdor koli pri projektu TEŠ 6 naredil kaj narobe, odgovarja, zato, »da se spere madež, ki ustvarja vtis, da je v Šaleški dolini vse narobe«. Na očitke, ki letijo na njeno domnevno povezanost z energetskim lobijem, pa z nasmeškom odgovarja: »Bi energetski lobi mlajšo žensko spustil v svoje vrste?«

Katičevi so našteli največ plusov

Katičeva poudarja, da se je od strankarskih kolegov Meha in Kontiča ogromno naučila, njihovo dolgoletno sodelovanje pa sproža tudi ugibanja, ali ji ni prav donedavni podpredsednik SD Kontič priskrbel ministrske kandidature. Naši sogovorniki v vrhu stranke to zanikajo. Kot pravijo, so se odločali med tremi možnimi kandidati. Ko so pri vsakem od njih sešteli pluse, jih je imela Katičeva največ. Prepričani so, da bo ženska na čelu ministrstva lažje umirila sedanje precej razgrete razmere. Vztrajajo tudi, da bo, čeprav je imela v preteklosti »pod sabo« le okoli sto sodelavcev, s svojimi vodstvenimi sposobnostmi kos ministrstvu z okoli osem tisoč zaposlenimi. Izpostavljajo njeno odločnost, ki jo je pokazala tudi kot podpredsednica državnega zbora. Na primer pri vodenju seje, na kateri so poslanci zavrnili referendum o izenačitvi pravic raznospolnih in istospolnih parov. V vrhu SD tudi pričakujejo, da bo stranka z imenovanjem Katičeve na čelo obrambnega resorja pridobila politično moč, iz česar je mogoče sklepati, da so bili drugi možni kandidati za to mesto manj strankarsko prepoznavni.

Če bo Katičeva imenovana za ministrico, ji bo v dobrih devetih mesecih od parlamentarnih volitev uspel bliskovit politični vzpon. Ki pa v sebi nosi tudi številne pasti. Nadaljnje podpredsednikovanje parlamentu bi bila nedvomno mnogo lagodnejša in manj tvegana pot.