Nekaj dni pred Žitom je največjo slovensko pekarno, grosupeljsko, pohrustal največji pek v Srbiji Don Don, lani je največjega slovenskega trgovca Mercator prevzel hrvaški Agrokor, ki pod svojo streho združuje vse, kar leze in gre v hrvaškem kmetijstvu: mesno industrijo, farme, poljedelske kombinate, proizvajalca sladoleda, trgovca z živili in za vsak primer – če kdo zboli po zaužitem – tudi največjo zasebno polikliniko v »lepi naši«. Hrvaška (v lasti Atlantic Grup) je tudi Droga Kolinska, prek hrvaške mlekarne Dukat je največjo slovensko mlekarno kupil francoski Lactalis, ajdovski Fructal pa je v srbskih rokah. Uprave slovenskih živilskopredelovalnih podjetij se torej selijo na jug, v osrčje Balkana, Sloveniji pa se lahko zgodi, da ji bo kmalu ostal le še Kekec (pašteta), ki ga je pred hrvaškim kupcem nedavno obvaroval prekmurski podjetnik.
Je ta selitev lastništva slovenske prehrambne industrije na jug kaj slabša od stanja, ki smo ga imeli prej? Niti ne. Gre za podoben poslovni vzorec: živilska podjetja so najprej brez lastnega kapitala (s pomočjo bančnih kreditov) prevzemali slovenski tajkuni in jih spravili na boben. Kar je preživelo, zdaj (s krediti) prevzemajo Hrvati in Srbi. Balkanski posli torej. Slovenija kot nekdanja učiteljica in vzornica balkanskim državam lahko obžaluje zgolj to, da v mednarodnih finančnih krogih nima ugleda in da sama ni bila sposobna oblikovati sklada, ki bi s krediti, najetimi v tujini, kupil katero od slovenskih živilskih podjetij. Tudi prvi zadružnik Peter Vrisk ni izkoristil priložnosti za nakup ljubljanske mlekarne, raje je kupil tednik Kmečki glas, ki ga je prej v člankih pljuval, zdaj ga opeva, živilska podjetja pa kljub polepšani Vriskovi javni podobi namesto slovenskih zadrug prevzemajo Hrvati in Srbi.
Je mogoče iz tega izpeljati sklep, da bo Žito poslej mlelo hrvaško pšenico, saj sta Podravka in skupina Agrokor, ki je velika proizvajalka žit, bratski firmi? Je. A ne pozabimo, Žito je že doslej v veliki meri mlelo uvoženo pšenico. To so mu ob vsakokratni žetvi očitali slovenski kmetje, in to tisti, ki so pšenico brez slabe vesti prodajali tujcem, ker so jim zanjo ponudili kak cent več. Enako je tudi na drugih področjih: slovenski kmetje mleko vozijo v Italijo, slovenske mlekarne ga uvažajo iz Češke in Madžarske, Panvita, Celjske mesnine, Kras... meso vozijo iz vse Evrope, kmetje pa živino prodajajo avstrijskim klavnicam in po novem tudi Agrokorjevemu podjetju Pik Vrbovec. Od tam pride meso v Mercatorjeve trgovine kot slovensko.
Kako bo ob tem dejstvu kmetijski minister Dejan Židan še naprej nagovarjal potrošnike, naj posegajo po slovenski hrani, ko pa je te vedno manj in pospešeno izginja tudi z Mercatorjevih polic? Novi lastnik Agrokor namreč tretjino prostora za mesne izdelke nameni svojemu hrvaškemu proizvajalcu Pik Vrbovec, preostalo zapolnijo drugi. In kdor ni do 1. aprila podpisal nove pogodbe, ki pomeni petodstotno znižanje nabavnih cen, sicer ni ostal brez posla z Mercatorjem, je pa ostal brez police. Končni rezultat je za dobavitelja enak, se pa lepše sliši.
Agrokor namerava letos samo na račun stiskanja dobaviteljev privarčevati več kot 50 milijonov evrov, in če prištejemo še iztržek od prodaje grosupeljske pekarne ter nekaterih drugih nepremičnin, je jasno, da bo s tem zlahka poplačal kupnino za Mercator.
Če poenostavimo, slovenski Mercator smo za Hrvata Ivico Todorića kupili Slovenci, da lahko v njem prodaja hrvaško hrano.
