Suzi Kvas: Ko moške vprašam, kdo je kriv, da so se znašli v stiski, večinoma krivijo žene in mame

Največ je starejših, obnemoglih brezdomnih oseb, ki ostanejo brez svojcev, brez socialne mreže. Ne morejo plačevati doma za ostarele – tako se znajdejo pri nas. Druga oblika so mlajši brezdomni, ki se vse bolj pojavljajo v naših zavetiščih, in to nas najbolj skrbi. Če je brezdomna oseba stara 22, 23 let, je to kritično. Poskušamo jih čim prej spraviti nazaj v družbo. Tretja oblika so družine, ki se tudi pojavljajo v velikem številu, še posebno na Primorskem, poročajo moji kolegi. To je zelo hudo, saj v zavetišče ne moremo sprejemati otrok, sploh ne majhnih. Včasih se zgodi, da center za socialno delo predlaga, naj otroke namestijo v krizni center, mamo v materinski dom, očeta pa v zavetišče. To nikakor ni sprejemljivo za družino, ki sicer dobro funkcionira. Kar najhitreje moramo poiskati rešitve za te brezdomne družine.

Nastanitve v skupni bivalni enoti in obvezno delo z njimi. Če se je družina znašla v stiski, to pomeni, da ne zna sama reševati situacije in potrebuje podporo, strokovno pomoč.

Najpogosteje na ulici, tam se moški in ženska spoznata. V nekaterih primerih smo takšnim parom uspeli pomagati, da sta partnerja prišla k sebi, našli smo jima tudi delo. Ker nimamo možnosti, da bi brezdomne družine stalno spremljali, se je čez čas zgodilo, da sta spet pristala na ulici. Vmes sta dobila otroka, dva, tri. In se je vsa družina znašla na ulici. Enkrat so v stanovanju, drugič na ulici. Zato nenehno opozarjamo, da bi potrebovali strokovno pomoč na terenu.

Da. Skupaj z drugimi institucijami bomo pripravili strategijo reševanja brezdomstva v Sloveniji. Bistveno je, da izhajamo iz prakse, ne iz teorije. Videli bomo, kaj bo treba spremeniti, katere zakone, katere člene. Vedno se ustavimo pri financah. A če hočemo poslati delavca na teren, ga moramo plačati. Kljub krizi menim, da je še vedno veliko denarja, le nepravilno je razporejen.

Kadar so zraven otroci, je to nujno potrebno. Takrat ni dileme, kaj je zasebno in kaj ne. Če otrok ni, je lažje. Gre za odrasle osebe, ki se same odločajo o svojem življenju. Poznamo ljudi z ulice, ki nočejo v noben program. Pomoči si ne želijo, ker so morda doživeli že preveč razočaranj. Sama trdim, da moramo vztrajati. Po desetkrat pošljem naše kolege na teren, da poskušajo določeno osebo prepričati, naj privoli v pomoč. Ko gre za otroke, menim, da jih je treba takoj zaščititi. Tu ne smemo oklevati.

Na težave – nasilje, alkoholizem v družini in podobno – bi se morali odzivati vsi državljani. Pomembno je, da na to opozorimo pristojne službe. Nekatere države ukrepajo rigorozno in hitro, morda celo prehitro. Socialne službe lahko otroka odvzamejo v trenutku. Pri nas pa nasprotno – počasi, pogosto prepočasi. Sama menim, da tudi če bi se kdaj zgodila kakšna nepravilnost zaradi hitrega ukrepanja, ne bi bilo toliko škode, kot če dovoljujemo, da otroci rastejo v takšnih družinah.

Krizni situaciji, načinu življenja. Ljudje so v hudih stiskah, ostajajo brez služb. Ko se to zgodi, zapadejo v različne odvisnosti. Včasih ne zmorejo prenesti stresa, včasih nimajo socialne mreže, ki bi jih podprla. Imamo uporabnike, ki so čez noč postali brezdomni. Prej so imeli podjetja, hiše, bili so dobri podjetniki, umetniki. Čez noč jim je pogorela hiša, propadlo podjetje in so ostali brez vsega. Tudi brez socialne podpore. Sledijo psihične težave, duševno zdravje se poslabša. Vse to pripelje človeka v hudo stisko. Jutri se lahko v tej stiski znajdeva tudi jaz in vi.

Veliko je takih zgodb. Imeli smo, na primer, uporabnika, čigar otroka je povozil avto. Od takrat z ženo preprosto nista več zmogla. On je začel piti, ona ni zdržala pritiska. Ločila sta se, pristal je na ulici, ker ni imel podpore družine. To se lahko zgodi komurkoli od nas. Tega se moramo zavedati. Kdor ima danes ogromno, je lahko jutri brez vsega.

S pogovorom. Velikokrat potrebujejo le pogovor in usmeritev. Nekdo jih mora prepričati, da potrebujejo pomoč. Na tem področju imamo veliko organizacij, danes lahko res vsak dobi pomoč. Včasih je težko urediti kakšne birokratske stvari, ampak z našo pomočjo se da. V Sloveniji moramo veliko govoriti o brezdomstvu, ker je to še vedno tabu tema. Še vedno prevladuje mišljenje, da so to umazanci, alkoholiki, klošarji, ki živijo pod mostom in ne želijo delati. Tako brezdomce stigmatiziramo. Ko peljemo brezdomce na svetovno prvenstvo v nogometu, na kakšen izlet ali na svetovni kongres, ljudje sprašujejo, kaj se gremo. Počakajte malo, jim rečem, to so ljudje, tako kot vi in mi. Ljudje, ki so se znašli v hudi stiski. Nanje moramo začeti gledati povsem drugače. Jim dati veljavo. Zelo so ponosni, ko zastopajo državo in si lahko rečejo: »Tudi mi smo nekaj naredili v življenju.« Tudi nam, ki delamo z njimi, je toplo pri srcu. Prepričati je treba ljudi, da brezdomstvo ni več tisto, kar je bilo včasih, ampak da se res lahko zgodi vsakomur.

Zelo pomembno je, da se počutijo del družbe. Da imajo neko odgovornost. Ko peljemo osem fantov na nogometno svetovno prvenstvo brezdomcev, jim povemo, da zastopajo državo in kaj se ne sme zgoditi. Tega se držijo. Zelo so ponosni. Najlepše darilo dobimo, ko nam potem rečejo, da takšne priložnosti ne bodo imeli nikoli več v življenju. Ta izkušnja jim zelo koristi. Pridobijo samozavest. Učimo jih reda, discipline. A če jih prepustimo samim sebi, ko se vrnemo, se težave ponovijo. Ves čas jim moramo pomagati in jih podpirati.

Tudi takšnih primerov je veliko. Vendar potrebujejo precej časa, da pridejo do tega.

Ko moške vprašam, kdo je kriv, da so se znašli v stiski, pogosto odgovorijo, da so sicer krivi tudi sami, ampak da so večinoma krive žene in mame. Jaz pa ostanem povsem brez besed.

Verjetno vse izhaja iz otroštva. Vsi imamo popotnico od staršev, starih staršev, ta krog pa se vrti in ponavlja. Zato mislim, da bi bilo treba v družine vstopati že, ko so otroci majhni, ko se pojavljajo težave v vrtcu. Predsednik naše mreže Boštjan Cvetič je že večkrat opozoril, da bi morali začeli delati že v osnovni šoli. Otroke bi morali ozaveščati, da jim ni treba živeti v nasilnem odnosu ali pomanjkanju.

Družba. Sem zelo aktivna tudi na področju nasilja. Tam smo sprejeli, da je to družbeni problem, ne le problem posameznika. A je z brezdomstvom enako. Res je, da se posameznik sam odloča o določenih korakih, a če bi družba prisluhnila, znala vsem tem ljudem pomagati, bi bilo problemov precej manj. Tako pa se nam je neki moški pritožil, da je moral podpisati pogodbo z direktorjem centra za socialno delo, če je želel dobiti topli obrok. Lepo vas prosim, to se v naši državi ne bi smelo dogajati.

Obstaja kup organizacij, s katerimi sodelujemo. Ko se zgodi tak primer, se povežemo. V trenutku, ko ljudje pridejo k nam, jim pomagamo. Vedno jim pravim, naj ne govorijo, da so lačni, ker je hrane resnično dovolj. Le priti morajo. Če ne vemo, da je neka družina lačna, pač ne moremo pomagati. A prav ljudje, ki so v najhujših stiskah, pogosto ne poiščejo pomoči. To je žalostno.

Je. To je problem nas, zaprtih ljudi, ki stiske radi skrivamo. Ko se pojavijo že res zelo hude oblike, šele vse »udari ven«.

Točno tako.