Pri tem ni dilem. Revščina se skriva, družba pa se z veseljem dela slabovidno. Slovenci so pač takšni. Nočejo priznati, da so prišli čez rob revščine. En odstotek ljudi pride na Rdeči križ ali Karitas po paket pomoči. Tisti, ki jo zares potrebujejo, se sploh ne prikažejo, ker jih je sram. Revščina je stigmatizirana in pomeni poraz.
Kako se potem vi odzivate? V terminologiji, ki je sedaj popularna, je že četrtina prebivalstva neuporabna, nezaposljiva ali preprosto odveč.Moja ideja ni samo pomoč, ampak ponovna vključitev. Ljudem je težko nekam stopiti v vrsto in vzeti paket pomoči. Stiski se pridruži še občutek ponižanosti. Mi se ukvarjamo z ljudmi, ki so res na dnu. Oni še do ideje paketa niso prišli. Tudi tam pa zelo hitro nočejo biti pasivni prejemniki pomoči. Zadnje, kar si ljudje želijo, je miloščina. Uporabniki naših storitev nam jasno dajo vedeti, kaj bi radi. Radi bi nekaj koristnega delali. Prve mesece, ko od nas dobijo hrano in streho nad glavo, jim je všeč. »Tudi jaz bi rad kaj naredil,« pa slišimo kar kmalu. Občutek, da si nekaj oddelal in da nisi dobil pomoči zastonj, ti pomaga, da se izkoplješ iz osebne krize. Edini način, ki ga jaz poznam, je socialno podjetništvo z vsemi podpornimi mehanizmi od podjetij do bank. Imamo samo zakon o socialnem podjetništvu, to pa ni dovolj. Potrebujemo prilagodljiva delovna mesta pri delodajalcih, ki razumejo, da je usmeritev samo v profit dolgoročno škodljiva za vse. Pomoč potrebujejo tako ljudje, ki so stari nad petdeset let, in prvi iskalci zaposlitve. Od prvih iskalcev zaposlitve zahtevajo izkušnje, ki si jih niso mogli nikjer pridobiti. Ljudje z izkušnjami pa so prestari za delo. Ne morete si misliti, kako težko je prepričati delodajalce, da iskalec prve zaposlitve brez izkušenj ni strošek, ampak človek, ki bi rad produktivno delal. Razen socialnega podjetništva ne vidim nobenega drugega izhoda za cele segmente ljudi. Dobršen del najrazvitejših delov Evrope se s tem aktivno ukvarja s socialnim vključevanjem ranljivih skupin na skrajnem robu družbe.
Kaj bi bilo to?Navedla vam bom en lep primer. Svetovno nogometno prvenstvo brezdomcev, ki ga organiziramo mi Celjani. Naše glavne dejavnosti so zavetišče za brezdomce, materinski dom, program terenskega dela z odvisniki, varna soba za zaslišanje otrok in medgeneracijski center za pomoč starejšim državljanom, ki prihajajo k nam, ker so osamljeni in zapuščeni. S temi projekti blažimo učinke krize pri najšibkejših državljanih. Enostavno je ljudem dati pomoč in jih izključiti iz aktivne družbe. Ni jih težko vzeti z ulice in skriti. Problem je, kako jim pomagati, da se ponovno vključijo v družbo in si povrnejo samozavest in ponos.
Kakšno zvezo ima to z nogometom?Leta 2010 smo bili z našo reprezentanco na svetovnem prvenstvu brezdomcev v Braziliji. Ti fantje s socialnega dna so zastopali slovensko državo z našimi zastavami. Poglejte, kakšni fantje so to. Vsi lahko delajo. Vsi so imeli zgodbe z alkoholom, mamili ali strašnimi družinskimi tragedijami za sabo. V različnih slovenskih mestih imamo tekme in na koncu izberemo reprezentanco. Zberemo jih iz vseh zavetišč, domov in od povsod, kjer so pripadniki socialno izključenih skupin. Vsako leto morajo biti v ekipi drugi ljudje. Reprezentanca je zgolj nagrada za delo, ki so ga z nami opravljali celo leto. Pred tremi leti smo bili v Braziliji, lani v Parizu, letos pa smo morali Mehiko odpovedati v zadnjem trenutku, ker nismo dobili sredstev za vozovnice. »Kaj se pa greste?« je bil odgovor od uradnih virov in od velikih sponzorjev. »Danes je kriza, vi pa zapravljate denar, da vozite brezdomce v Mehiko?« Drugo leto bo lažje, ker bo prvenstvo na Poljskem. Za en kombi bomo že zbrali.
Kažejo se nam vedno večje potrebe. Predvsem v zavetišču za brezdomce. Pojavljati so se začele deložacije, ljudje pa pritiskajo k nam. Bolj ko se kriza zaostruje, bolj se povečuje pritisk na nas. Enako je v materinskem domu, kjer so socialno ogrožene matere, ki nimajo kam. Ljudi, ki padejo skozi varnostne mreže, je vedno več.
Katera državna institucija se ukvarja z brezdomci?Nobena. Z brezdomci ne. Prepuščeni so nevladnim organizacijam, ki se vsako leto prijavljamo na razpise ministrstva ali iščemo sredstva kje drugje. To ni nič slabega. Državne institucije so zelo birokratske v svojem delovanju, pri delu z brezdomci pa je potrebna visoka stopnja prilagodljivosti. Do brezdomcev je treba pristopiti s srcem.
Pogosto so to ljudje, ki imajo dve ali tri težave hkrati. Pri nekaterih je zelo hudo. Pri nekom, ki je brez doma in ima manično depresijo, mora negovalka paziti, da mu pomaga, ko ima te težave. Velike institucije se jih poskušajo znebiti. V Sloveniji pa je samo pet ali šest zavetišč, ki lahko sprejmejo do 25 ljudi.
Ste vi zadnja mreža, ki jih zajame?V Celju da. Mi smo organizacija, ki pomaga posamezniku ali družini, ko zaide v stisko. Če se obrnejo na občino ali kogar koli drugega, jih pošljejo k nam. Sodelujemo s centrom za socialno delo, ko se človek znajde na cesti, pa smo zadnja instanca. Za nami ni nič, samo pločnik.
Ste javni zavod?Da, ustanovila nas je občina leta 2003. Nastavljenih smo imeli nekaj projektov, ki pa niso imeli nobenega financiranja. Županu sem predlagala, da damo vse projekte pod eno streho in da vse nove probleme rešujemo v okviru ene dejavnosti. Župan in svetniki so to sprejeli in vse socialne projekte v mestu postavili pod nas. Naziv javni zavod ne pomeni, da smo redno financirani. Občina Celje zagotavlja sredstva zame kot direktorico, za poslovno sekretarko in sredstva za materialne stroške. S tem pokrijemo 27 odstotkov našega proračuna. Zavod pa ima sedaj devetnajst zaposlenih. Ves denar za te kadre, materialne stroške in projekte dobimo na razpisih, kjer konkuriramo z drugimi občinami. Veliko dobimo od donacij, močno pa smo osredotočeni na evropske projekte. To nas rešuje.
So evropski projekti stalna oblika financiranja?Ne. Za vsak projekt posebej iščemo razpise in se nanje prijavljamo. Običajno dobimo dveletni projekt. Nikoli ne dihamo mirno. Ravno danes me je klicala računovodkinja: »Suzi, kaj bomo letos?« Problemi so vseh vrst. Pri enem evropskem projektu nimamo kritega davka in ga moramo plačati sami. Pokrivamo se z donacijami in prosimo občino za dodatna sredstva, čeprav nam tam govorijo, da denarja ni več. Ob koncu vsakega leta preštevamo, kaj bomo še lahko delali, koliko ljudi lahko zaposlimo. Nekatera sredstva dobimo s polletnim zamikom, kar pomeni, da ljudje šest mesecev ne dobivajo plač.
So odvisniki ločeni od socialnih vprašanj?Terensko delo z odvisniki smo začeli leta 2007. Pristopili smo k projektu ministrstva za zdravje za šest avtomobilov, ki so jih v Slovenijo pripeljali z evropskimi sredstvi. En avtomobil je za našo regijo. Delamo z odvisniki, ki so popolnoma na dnu. Nimajo nikogar in se ne obrnejo na nobeno organizacijo. Pogosto nočejo pomoči. Strah jih je in se skrivajo. Mi to populacijo lahko zajamemo, ker nam do neke mere zaupa. Do njih pridemo z našim terenskim vozilom. Pol avtomobila je ambulanta, pol pa svetovalna pisarna. Zamenjamo jim sanitetni material in poskušamo svetovati, kaj in kako. Ponudimo jim oblačila in hrano. Tukaj delamo za zmanjšanje škode. Razširili pa smo preventivne delavnice na šole, ker je treba preprečiti, da bi mladi ljudje začeli posegati po drogah. Kasneje je vedno težje kaj narediti.
Zdi se, da bi morali biti rešljivi. Ni jih tako zelo veliko, družba pa ni revna. To, da jih je vedno več, vi pa imate vedno manjša sredstva, se ne zdi modra strategija.Družba ne namenja sredstev tja, kjer bi bila najbolj potrebna. Problemov je vedno več, sociala potrebuje vedno več sredstev, da blaži učinke krize. Ima pa jih vedno manj. Ministrstvo za delo nas je obvestilo, da so jim odvzeli petnajst odstotkov sredstev. Kot da bi v vladi ne vedeli, v kakšnih pogojih ljudje živijo. Nevladne organizacije delamo s tako majhnimi proračuni v primerjavi z državnimi institucijami. Ukvarjamo se s stvarmi, ki se jih nihče noče pritakniti. Pomagamo ljudem, ki nočejo pomoči. Stopimo do njih. »Pa ne morete tako živeti,« jim rečemo. Slovenija je tako majhna, da bi mirno lahko razporedili finance in dobrine tako, da bi vsi normalno živeli.
